Romanski razgledi: Modernost

Se bo predsednik znal obrniti k tistim, ki imajo občutek, da jih je globalizacija potisnila med »luzerje«?

Objavljeno
19. maj 2017 12.34
TOPSHOT-FRANCE-POLITICS-GOVERNMENT
Mimi Podkrižnik
Mimi Podkrižnik
Družba je razklana, kakor se razleti steklo, ko slika pade na tla. Francija se, jasno, drži skupaj, in vendar je razbitih delov nemalo in razpok na podobi ogromno. Jih bo novi predsednik znal zlepiti v čedno celoto – v duhu nemirne modernosti, ki raje solidarno povezuje, kot frustrirano razdira?

Za politologa Christiana Lequesna s prestižne pariške Sciences Po, s katerim sva se v sredo pogovarjala v Ljubljani, je Emmanuel Macron zagotovo obet in »utelešenje modernosti, ki smo jo v Franciji potrebovali – da bi si povrnili izgubljeno moralo«. »V zadnjem času smo se preveč ubadali s tem, kako globoko smo v krizi in kot družba v zatonu. Z njim se nam je povrnilo upanje, da se ne bomo več ozirali nazaj, ampak bomo zrli naprej. Zdi se mi, da je dobro povezan s svojo generacijo in da razume njena vprašanja, ki zadevajo izobraževanje, usposabljanje, delo in mobilnost. Uteleša moderne rodove in je predvsem upanje izobraženih, kar je bilo očitno na večer zmage, ko se je pred Louvrom veselilo zelo veliko mladih študentov in zaposlenih. Predstavlja torej Francijo, ki se ne more prepoznati v pobitih sporočilih, ki so jih v zadnjih letih širili naši politiki in predvsem Marine Le Pen. Čeprav je seveda res, da obstaja tudi Francija, ki se ne počuti dobro, zato pa je skrajna desničarka dobila tretjinsko podporo v drugem krogu predsedniških volitev.«

Zagrenjenosti, nezadovoljstva, socialne, ekonomske in profesionalne zafrustriranosti je veliko, posebno na podeželju so očitni, čeprav ne le tam, ampak je podobno tudi v manjših mestih, zlasti v koncih, recimo, na severovzhodu države, v Pikardiji, od koder iz Amiensa prihaja tudi Emmanuel Macron in kjer je že pred časom ugasnila težka industrija, nove priložnosti pa se še kar niso odprle.

»Zato bo pomembno,« je poudaril Lequesne, »da se bo znal predsednik legitimno obrniti tudi na sloje obupanih in k tistim, ki imajo neprijeten občutek, da jih je v zadnjih dvajsetih letih globalizacija potisnila med 'luzerje' ... – kar je v resnici splošen problem v skorajda vseh demokracijah po Evropi.« Ključno bo, kako bo Macronovi ekipi uspelo znova kolikor toliko povezati družbene skupine, ki se gledajo, kakor da so iz paralelnih svetov. In očitno je, da je v Franciji – ki ostaja kot država, sistemsko, naprej »kartezijanska« – izpetima tradicionalno desni in stari levi garnituri pri odpravljanju razlik spodletelo na poti v novo dobo. Zato se hoče zdaj preizkusiti še nikdar potešena sredina, ki zajema iz civilne družbe, ideološko pa z leve in desne ter tako pred parlamentarnimi volitvami postavlja na glavo staro politično igro – in jo, kolikor tega ni storila že sama, do konca razgrajuje.

Včeraj je na prvi vladni seji, ko je sedlo za skupno mizo 22 novih ministrov in ministric, med katerimi so pomembni resorji zaupani Collombu, Hulotu, Bayrouju, Le Drianu ... – čeprav je v novi sestavi tudi nekaj tridesetletnikov –, predsednik Emmanuel Macron pozval, kakšen duh naj zmaguje v vladi: zaupnost, disciplina, solidarnost, odgovornost. Vrednote so povezovalne in plemenite, toda sredina bo morala dokazati Francozom in Evropejcem, da res zna zlepiti razbito politično in družbeno sliko stare Francije v čedno podobo moderne evropske družbe.