Romanski razgledi: Potrgana sidra

Dolge mesece je bila medijsko tiho, šele pred dnevi je stopila v prvo bojno in propagandno črto. Nabranega političnega kapitala ima kljub temu izjemno veliko, kar največ od vseh tekmecev, ankete javnega mnenja jo zdržema pošiljajo v drugi krog pomladnih predsedniških volitev. A z njim naj bi se njena »elizejska avantura« hitro končala, dovolimo si verjeti, da Francija ni kot ZDA in Francozinja Marine Le Pen ni kot Američan Donald Trump. Čeprav tudi med Francozi, naveličanimi starih političnih praks − ki jih utelešata sprti in notranje razklani tradicionalni levica in desnica −, dozorevajo zahteve po spremembah. Jih lahko ponudi Marine Le Pen? Ne, tudi ona je, kljub 48 letom, star korumpiran obraz brez vsakršnega kadrovskega potenciala, da bi vodila državo.

Niso vsa okolja enako poetična, a francosko zagotovo je, dokaz je tudi novodobno civilnodružbeno brbotanje, naj bo v umetnosti, kulturi, sociali, ekologiji, socialni ekonomiji, še v porajajočih se političnih gibanjih. Marine Le Pen je v njem slišati, kakor da bi po vojaško lomastila s težkimi škornji, sopihaje od jeze in gluha za vsak nežnejši napev.

Pred dnevi je predvolilno razgrnila svojih 144 predsedniških zavez in z njimi nakazala obrise »svoje nove« Francije, kakršno hoče in se zanjo bije. Tako notranjepolitično kot zunanjepolitično napoveduje trde čase egoizma in hermetičnosti ter surove reze, prav tako simbolne: izhod iz Evropske unije, izhod iz schengna, izhod iz Nata, korenito zamejitev priseljevanja na največ 10.000 prišlekov na leto, ukinitev vsakršne javne zdravstvene pomoči za vse, ki so v državi nezakonito, umik evropske zastave z vseh javnih mest, skrb za »ekonomsko domoljubje«, nacionalno valuto za malega Francoza in približevanje Rusiji. Pod njeno taktirko bi Francozi povečali vojaški proračun na dva odstotka BDP oziroma na tri odstotke do konca petletnega mandata, uvedla bi obvezno služenje vojaškega roka za najmanj tri mesece, rekrutirala dodatnih 50.000 vojakov. Na meje bi vrnila nadzor, zato obljublja službo za 15.000 policistov in orožnikov ter 6000 mest še za drugo carinsko osebje. V številkah govori tudi, ko slika varnostne razmere po francoskih zaporih: ustvarila bi kar 40.000 novih delovnih mest. Varnost je sploh njena močna tema, zato bi − pod njo v Elizeju − izganjali vse tuje kriminalce in prestopnike, izgnali ali prepovedali vrnitev domov bi prav tako vsem, ki imajo dvojno državljanstvo in so se tako ali drugače ujeli v džihadistične mreže ...

Voditeljica Nacionalne fronte Marine Le Pen si je za simbol svoje kandidature pretkano izbrala modro vrtnico. »Nekateri bodo videli v vrtnici simbol levice, drugi bodo v modri prepoznali barvo desnice,« je dejala in z grobim zamahom potrgala vsa stara sidra. Zdaj, manj kot tri mesece pred volitvami, premetava francosko ladjo negotovo sem in tja. V finančni aferi se duši konservativec Fillon, na levici se za predvolilni primat bijeta Hamon in Mélenchon, politično karizmo išče v sebi tudi kandidat »samohodec« Macron, evropsko razdiralna Marine Le Pen pa ... V drugi krog bo kljub vsej grobosti prišla, a verjeti je v več mehkobe, da Francija nikoli ne bo ZDA.