Romanski razgledi: V zagozdi

Vojna je vedno poraz humanizma, zločinska zamisel politike in absurd v življenju posameznika. Bi alžirska vojna (1954–1962) lahko bila kaj drugega? V masakru so kruto umirali Alžirci in izgubljali življenje premnogi Francozi. Pred kratkim se je na kratko podal v Alžir Emmanuel Macron, vodja gibanja En Marche!, ki se poteguje za položaj predsednika Francije. Macron je mlajši človek, niti štirideset let nima, ni ga še bilo, ko je divjala alžirska vojna in je bil marca 1962 v Évian-les-Bainsu podpisan mir. S potjo na drugo stran Sredozemlja je razburil mnoge duhove doma, posebno na politični desnici so kritični do njegovih izjav za alžirsko televizijo, da je bil kolonializem zločin proti človeštvu, zato ga ne bi smeli slaviti.

Čeprav je Alžirija že več kot pol stoletja neodvisna, je v Franciji alžirska morija še vedno tabu, nezaceljena rana: zelo boli, četudi je zgodovinsko jasno, da je bila kolonialna ideja, da bi se morali »eni in nedeljivi francoski republiki« podrediti tudi drugi narodi, zločinska napaka. »Kolonizacija je del francoske zgodovine. Zločin je. Zločin proti človeštvu. Pravo barbarstvo. Tudi tej preteklosti moramo pogledati v obraz in se opravičiti,« je dejal Macron in s svojimi besedami obudil tudi velikokrat slišano počez pojasnjevanje, kar samoopravičevanje, češ da je imela kolonizacija prav tako civilizacijski prispevek in je doprinesla k ekonomskemu razvoju, sploh pa da se Alžirija tudi po razglasitvi neodvisnosti ni znala pomiriti.

Alžirsko-francoska zgodovinska izkušnja je strašna in potlačena, tudi vojaški arhivi so po večini še naprej zaprti; a česar v vseh teh desetletjih ni hotela pošteno povedati ljudem francoska politika in za njimi niti mediji ter o čemer zaradi prehudih travm morda niso zmogli spregovoriti vpoklicani francoski moški, brez zadržkov pripoveduje vsaj literatura. Pred kratkim je tudi v slovenskem prevodu izšel pretresljiv roman Des hommes (Moški) francoskega pisatelja Laurenta Mauvignierja (Založba *cf., prevod Tanja Lesničar-Pučko). Trpljenje, ena sama neznosna muka do konca vojakovih dni. Nasilna francoska politika je prav v letih, ko je na ruševinah druge svetovne vojne v Evropi začel rasti mir, na severu Afrike brutalno uničevala tudi svoje otroke, na cedilu je puščala »pieds-noirs«. In kaj vse se je še po uradnem koncu morije dogajalo harkijem, Alžircem arabskega rodu, ki so služili v francoski vojski?

Kaj je kandidat za predsednika Francije zdaj v resnici počel v Alžiriji, kjer menda preteklost pogosto pride prav politikom kot opravičilo za vse, kar gre narobe danes? Medtem ko je Emmanuel Macron na tujem slavnostno nemočno govoril – saj kakšna pa bi sploh lahko bila njegova moč, tudi simbolni pomen? –, kako bi se Francija morala opravičiti za kolonializem, je po tihem lovil volilne glasove doma. Francozov alžirskih korenin ali takih z dvojnim državljanstvom je v Franciji od tri do štiri milijone … A ti si zagotovo bolj kot manipulativnega leporečja o krvavi zgodovini želijo, da bi bolje živeli danes in bi jim bilo lepše prav tako jutri. Za vsakega malega človeka je sveže jutro nov izziv. Tudi mladi Macron se je ujel v staro politično zablodo: ko ni vizije, ko ni idej za naprej, je še najbolj varno »popravljati« za nazaj.