Tiskane izdaje
»Romi smo drugačni, a se tega ne sramujemo,« je ob nedavnem praznovanju doslej edine slovenske (in verjetno tudi evropske) romske krajevne skupnosti Pušča dejal romski svetnik Darko Rudaš. Toda ko se človek, ki je to najbolj razvito romsko naselje videl pred dvema ali tremi desetletji, danes sprehodi po ulicah − da, tudi ulični sistem že imajo na Pušči −, lahko le ugotovi, da vsaj kar se bivanja Romov tiče, njihova drugačnost izginja ali je že povsem izginila. Na Pušči tako ni ostala niti ena majhna romska cimprača, v kakršnih so nekoč živeli vsi prebivalci Pušče in ostalih prekmurskih romskih naselij. Povsod so samo iz opeke grajene novejše hiše, manjše ali večje, povsem dokončane in z živobarvnimi fasadami ali še ne povsem dokončane − a sodobne.
Tudi tradicionalno romskih dejavnosti med Romi na Pušči skorajda več ni − že davno umrli legendarni Ivan z brusom je bil na primer zadnji potujoči brusilec nožev in škarij ter popravljalec dežnikov, vedeževalke so postale astrologinje ali bioenergetičarke, kovači so izginili tako med Neromi kot med Romi in tudi romskih glasbenikov je zdaj bistveno manj, kot jih je bilo nekoč.
Po drugi strani pa so zdaj Romi na Pušči že toliko izobraženi in razviti, da bi bili sposobni s pomočjo razvojnih agencij in evropskih sredstev na različne načine, predvsem pa v turizmu svojo drugačnost izkoristiti kot prednost in jo tudi prodajati. In tu pride do romskega razvojnega paradoksa: v preteklosti, ko so bili še povsem drugačni od večinskega naroda in so imeli povsem svojo kulinariko, kulturo, običaje in značilne dejavnosti, so bili preveč drugačni in premalo izobraženi, da bi svojo drugačnosti izkoristili kot tržno nišo in imeli od nje korist. Zdaj, ko so bolj izobraženi in usposobljeni, pa so Romi na Pušči zaradi tega tudi manj drugačni od večinskega naroda in sedaj, ko bi svojo nekdanjo drugačnost bili sposobni tržiti, je tako rekoč ni več.
Zato bodo morali za razvojne in tržne potrebe rekonstruirati svojo nekdanjo drugačnost, kot so to nekateri že začeli. Romski občinski svetnik Darko Rudaš je tako na praznovanju praznika krajevne skupnosti Pušča obudil pečenje svinjskih kož na ognju, kar je bilo nekoč del romskega vsakdanjika, če so le kje pri kmetih ob kolinah dobili kakšno kožo, zdaj pa mlajši prebivalci Pušče te jedi in takšnega načina priprave skoraj več ne poznajo; za turistične potrebe so pred časom na Pušči že postavili leseno cimprano hiško, ki so jo morali razdreti, a jo bodo morali znova postaviti, če bodo hoteli drugim prikazovati in prodajati svojo drugačnost; pa tudi za ohranitev romskega jezika se bodo morali bolj potruditi, saj zdaj nekatere mlade romske ali mešane družine svojih otrok sploh več ne učijo romščine. Skratka, če bodo svojo drugačnost vsaj v njenih najzanimivejših delih hoteli izkoristiti kot prednost, jo bodo Romi na Pušči morali najprej obnoviti.
