Tiskane izdaje
Kaj je prešinilo ministra Žigo Turka, da se je odločil za ekonomsko in kulturno nevzdržen, nepotreben, nekoristen korak?
RTV prispevek zdaj znaša 12,75 evra na mesec. Desetina te vsote manj pomeni, da bo vsako gospodinjstvo pri plačilu za opcijo javnega radiotelevizijskega servisa vsak mesec prihranilo skoraj natanko toliko, kot je stal liter 95-oktanskega bencina med 31. majem in 14. junijem 2011. Kaj naj rečemo na tako šparanje? Da nas briga toliko kot lanski liter?
Minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport je novico objavil v četrtek ob 11:32 na Twitterju z naslednjo obrazložitvijo (če lahko temu tako rečemo): »Vlada znižuje RTV prispevek za 10% in s tem zategovanje pasu v javnem sektorju širi tudi na RTV Slovenija. Prihranek ostane gospodinjstvom«.
Pozneje pa so še dodali: »Vlada ocenjuje, da zaradi nezavidljivega ekonomskega oz. gospodarskega položaja v Republiki Sloveniji, ki je znatno vplival na poslabšanje socialnih razmer državljank in državljanov, obstajajo utemeljeni razlogi za zmanjšanje višine RTV prispevka [oz.] da glede na omenjene razloge ne bi bilo upravičeno, da višina RTV prispevka tudi za leto 2013 ostane na ravni iz leta 2012.«
Po pisanju Dnevnika je vlada upoštevala negativno revizijsko mnenje Računskega sodišča, iz katerega izhaja, da ima RTV Slovenija »še dovolj notranjih rezerv. [...] Glede na to vlada ugotavlja, da znižanje višine RTV prispevka ne bo vplivalo na zmanjšan obseg dejavnosti javne službe RTV Slovenija oz. da s tem ne bo ogrožena njena finančna samostojnost.«
Razveseljivo je, da je to ugotovilo tudi Računsko sodišče — ki ga imamo za bolj kompetentnega od vrabcev, ki podobno čivkajo tako rekoč od nekdaj. Toda celo ptičem z manj posluha je že zdavnaj jasno, da s stališča ustanovitelja, zakonodajalca in delnega financerja notranje rezerve RTV Slovenija ne pomenijo, da jim jih je treba vzeti.
Glede na prevladujoče mnenje plačnikov RTV prispevka — torej vsaj posredno skoraj vseh Slovencev (ki se na vse spoznajo, zlasti pa na televizijo) — o našem vrlem javnem servisu, je poteza vlade izpadla tako, kot da je na liniji s tem komercialnim populizmom, češ, parazitom in lenuhom pa ne damo niti 1,275 evra več, kot si zaslužijo. Ljudem se že tako ali tako zdi popolnoma absurdno, da morajo plačevati za javno televizijo. To seveda ni pametno — še manj pametno pa je, da vlada to podpira.
Znižanje RTV prispevka je arbitraren ukrep, ki ga je vlada sprejela le zato, ker ga je lahko sprejela. Toda kaj bo s tem dosegla?
RTV Slovenija je po tradiciji pač institucija, pri kateri ni jasne ali vsaj ne zanesljivo pozitivne korelacije med vloženimi sredstvi in kvaliteto produciranih vsebin. Javni zavod je že videl boljše čase, tako v finančnem kot vsebinskem smislu. Toda nobenega dokaza ni, da je programsko nazadovanje posledica vedno slabše finančne situacije — ali obratno, da je nenehno krčenje sredstev posledica vedno slabšega programa. Da katerakoli od teh dveh možnosti drži, bi bilo v bistvu nemogoče dokazati celo s primerjalnim izračunom stroškov na uro programa skozi leta.
Z gotovostjo pa lahko trdimo, da je program RTV Slovenija v menedžerskem, procesnem, kadrovskem in nenazadnje uredniškem, novinarskem in profesionalnem smislu zaciklan v neučinkovitost, polprofesionalnost, brezidejnost. Vsaj v povprečju, z redkimi izjemami.
A kakorkoli že, RTV Slovenija ni institucija, od katere bi lahko pri zdravi pameti pričakovali, da se bo brez radikalnega reza odvrnila od dosedanje neučinkovitosti, polprofesionalnosti in brezidejnosti na vseh zgoraj omenjenih področjih. Znižanje prispevka že ne bo tak rez. Znižanje bo zavod kvečjemu obsodilo na še hujšo agonijo na obroke, saj ga bo prisililo v radikalno krčenje stroškov
Toda stavim, da bo pri tem trpel predvsem program, ki je že tako ali tako skromen — da ne rečem beden —, in posledično gledalci. Stavim, da bodo notranji procesi in ljudje, ki za pičel učinek pokurijo največ sredstev na minuto ali kilo žive teže, prišli na vrsto bolj na koncu.
Kot gledalec in državljan bi kvečjemu pričakoval, da bo vlada od RTV zahtevala, da notranje rezerve izkoristijo za izboljšanje programa. No, to bi bilo naivno: le kako bi to dosegla? Te moči nima nobena vlada, nobenih vzvodov, da bi na takšen ali drugačen način to dosegla.
In v tem je seveda permanentni problem RTV Slovenija in njenih ustanoviteljev: nihče ji ne more na noben način pripraviti do tega, da bi bila boljša. Nihče ji ne more dati ali vzeti toliko denarja. Nihče ji ne more dati ali vzeti toliko svobode. Nihče ji ne more napisati in sprejeti tako dobrega ali slabega zakona. RTV Slovenija je deviantna organizacija, da ne rečem mutiran medijski organizem, ki živi svoje, od dnevne politike neodvisno življenje — pa naj se ta še tako vtika vanjo in naj se ji sama še tako posveča.
Ali bo RTV Slovenija (še) kdaj dobra, profesionalna, gledana, poslušana, občudovana, cenjena medijska organizacija, ni odvisno od politike. Odvisno je od naključja, ki bo na vodilne položaje naplavilo — bolj ali manj po pomoti — ljudi, ki bodo ta voz premaknili naprej. Ker pa to ne gre mimo politike in ker je njen vpliv na RTV Slovenija pravzaprav omejen na zmanjševanje ali preprečevanje naključnosti pri njenem delovanju, sem glede tega seveda skeptičen.
Še tem bolj zaskrbljujoče pa je znaižanje zato, ker bo RTV Slovenija že jeseni dobila resno in močno konkurenco. TVS je žal znana po tem, da ni del njenega koncepta delovanja, da bi razumno in profesionalno reagirala na konkurenco — bodisi da bi se ji enkrat prilagajala, drugič pa vztrajala pri svojem poslanstvu. Sam sicer pozdravljam jesenski launch Telekomovega Planeta TV in za razliko od večine medijskih insajerjev nimam pomislekov glede tega, da je ustanovitelj v državni lasti. Projekt se mi zdi pozitiven in obetaven tako v poslovnem kot v kulturnem smislu.
Žal pa napoved znižanja prispevka za RTV Slovenija, ki bi morala biti po defaultu prva skrb vlade, na vse skupaj meče čudno luč in vzbuja sume o konfliktu interesov. Sicer ne mislim, da bo Planet TV obvoz do političnega vpliva na medije. Vendar si kljub temu ne morem kaj, da ne bi v tej vladni akrobaciji z drobižem videl te njihove tipične in lahkomiselne vneme, da bi medijsko krajino zlepa ali zgrda resetirali — pa kar bo, bo.
