Tiskane izdaje
Medtem ko so bonitetne agencije druga za drugo zniževale kreditno oceno Slovenije, njenih bank in podjetij v državni lasti, se je oblast ukvarjala z menjavo šefa policije, novimi prazniki in podaljševanjem himne. Res, v tednu, katerega konec držite v rokah, se je zdelo, kot da gledamo slab film, v katerem obupno režijo, klišejski scenarij in pomanjkanje nadarjenosti glavnih igralcev poskušajo nadomestiti s posebnimi učinki, počasnimi posnetki vedno istih kadrov in šokiranjem gledalcev, ki nimajo druge izbire, kot da ta zmazek opazujejo.
Tak počasni posnetek je zgodba o spremembi, bolje rečeno podaljšanju himne. »Žive naj vsi narodi ...« je zgodba upanja in izpolnitve tisočletnih sanj vsakega, ne le slovenskega naroda. Sedma kitica Zdravljice je postala himna spontano, v trenutku največje enotnosti naroda in politike, ko smo izpolnjevali svoje sanje in (kako netipično) tudi drugim brez zlih namenov privoščili, da se jim uresničijo.
Danes, v krizi, nič od tega ni pomembno. Oblast, obremenjena z retuširanjem zgodovine, je v nadaljevanju ihte, ki se je začela s poskusom prepovedi rdeče zvezde, pripravljena zavreči tudi najsvetlejše trenutke narodove preteklosti. Vse to zgolj zato, da bi prikrila lastno nesposobnost soočanja s sedanjostjo. Laže je ljudstvo spreti med sabo kakor reševati krizo.
Slednje zahteva vedno več znanja, talenta in domišljije. Ničesar od tega ni na spregled. Še potem ko celo nekateri nekdanji Janševi sopotniki spoznavajo, da varčevanje za vsako ceno prinaša zgolj poglabljanje krize, in ko berlinska politično-ekonomska šola v podobi kanclerke Angele Merkel postaja vse bolj osamljena tudi v lastni državi, naša oblast zgolj ponavlja neokonservativne varčevalne klišeje, ki nikogar več ne prepričajo. Celo bonitetne agencije, ki nosijo velik delež odgovornosti za trenutne razmere, se zgolj prizanesljivo nasmihajo in nam neusmiljeno nižajo ocene. Laže je določiti še en praznik kakor reševati krizo.
Da je bil Janko Goršek »odstopljen« vsaj toliko, kolikor je prostovoljno odstopil, je jasno. To sta med vrsticami povedala tako on kot notranji minister Gorenak. Prvi je govoril o pomanjkanju zaupanja, drugi pa o različnih pogledih na vodenje policije. Pravzaprav se ponavlja zgodba iz prvega Janševega mandata, le da so kadrovski prijemi tokrat malo bolj prefinjeni. Če je prva Janševa vlada uporabljala isto buldožersko taktiko, ki jo je pozneje očitala Pahorjevi vladi, je danes metoda ta, da nezaželeni posamezniki »prostovoljno spijejo trobeliko«. Da se torej odstranijo sami. Laže je igrati kadrovski »človek, ne jezi se« kakor reševati krizo.
Ljudje so živčni in čutijo, da se stvari ne premikajo nikamor. Če pa se že, smer nikakor ni prava. Slovenija je izgubila vse tako opevane komparativne prednosti in primerjave, ki smo jih deležni danes, nikakor niso laskave. Če smo še pred nekaj leti zviška gledali na »države juga«, smo zdaj lahko srečni, če nismo z njimi omenjeni v istem stavku. Še več: nekje je bilo mogoče prebrati podatek, da so dolgoročni gospodarski in družbeni kazalci Hrvaške, države, ki smo se ji sami pogosto postavljali za zgled, daleč boljši od naših. Hrvati imajo torej perspektivo. Naša je bolj »tako tako«.
No, morda pa nas bodo naši nenadarjeni igralci, ki smo jih prisiljeni gledati dan za dnem, poskušali potolažiti tako, da nas bodo primerjali z Argentino. Ta država se je na prelomu tisočletja spopadala z eno najhujših kriz v zgodovini. A »reševali« so jo, kot je to v navadi, na račun srednjega sloja in socialno šibkejših, ki še danes plačujejo račune za ekonomske neumnosti takratnih oblastnikov in današnji privid gospodarske uspešnosti. Je pa res, da ima njihova himna devet kitic.
