S totega konca: Andrej proti Goljatu

V dnevih, ko se ves toti konec mrzlično pripravlja na praznovanje za vinorodno deželo Štajersko daleč najpomembnejšega praznika, ki bi ga veljalo oplemenititi z vsaj dvema dela prostima dnevoma, vendar v najlepšem mestu na svetu za to ni nobenega posluha, saj tam pač nikoli niso in nikoli ne bodo razumeli naših potreb in običajev, smo se dokopali do presenetljivega spoznanja; enigma, zakaj našemu Andreju in našim njegovim kljub silnemu naprezanju ne uspe na toti konec spraviti gore kitajskih juanov, je rešena. Za vse je kriva Nemčija. Kdo pa drug. No, malo pa tudi Francija.

Le poglejte, kaj se dogaja. Medtem ko Andreju in njegovemu vsestranskemu svetovalcu Marku od napora tečejo potne srage po klancu, kjer hrbet izgubi svoje dobro ime, se neka Angela iz Dojčlanda, meni nič tebi nič, odpravi na Kitajsko in poskrbi za podpise milijardnih poslov. In potem enako stori še oni François iz dežele šampanjca in smrdljivega sira ... Pa je težava tu.

Le kako naj mali ubogi toti konec konkurira tema evropskima velesilama? Težko. Zagotovo. Vendar se ne damo, saj imamo Andreja. Na srečo. Naš šef je namreč z močno delegacijo znova skočil na Kitajsko in nemudoma napovedal sodelovanje z mestom Wuxi, kar je super. Naši strokovnjaki bodo pomagali pri vzpostavitvi nogometne akademije. Pa to še ni vse. Kitajski žogobrcarji bodo tudi gostovali v naših poletnih nogometnih šolah. Hvala bogu, na tem področju smo res dobri in le vprašanje časa je, kdaj bomo žabarje zrinili z vrha lestvice.

Gremo dalje. V tem istem Wuxiju bodo naši občinarji sestankovali z njihovimi občinarji, sporočajo naši piarovci. Kar je super, saj se na raznih sestankih vedno izcimi kaj zanimivega. Včasih celo pade kakšna ideja za gradnjo tovarne baterij. Kar, priznajte, sploh ni slabo. Od zamisli do uresničitve pa je itak sila kratka pot. To ve že vsak dojenček.

Kajpada Andrej cel teden ne bo ždel zgolj v Wuxiju, ampak bo svoj pečat pustil tudi v Nanchangu. Obeta se namreč podpis krovnega dokumenta o sodelovanju med mestoma, zlasti v smeri spodbujanja medsebojnega turizma ter prodaje slovenskih prehrambenih izdelkov. Totokočevski vinarski ponos je tam že uspešen, zagotavljajo na občini. Pa tudi če ni, nič ne de. Kajti prihodnji teden pride nekaj Kitajcev k nam in se bodo lahko na lastne brbončice prepričali o žlahtnosti naše kapljice. In to tik pred martinovim. Kaj bi si lahko lepšega sploh še želeli.

Če kdaj, je namreč zdaj idealna priložnost, da oni Nemki in finemu Francozu pokažemo, kar jima gre. Da tudi majhni znamo sklepati dobre posle. Ni vrag, da med veselim razpoloženjem ne bi uspel kakšen biznis. Nekomu je treba v roke potisniti le kemični svinčnik, potem pa bomo že kako. Na totem koncu smo se zmeraj znašli. Bojevitosti in neverjetnih zamisli nam ni nikoli manjkalo. Pa še Andreja imamo.