S totega konca: Bratstvo in enotnost

Čujte, toti konec se bo pobratil s Kitajci. Vredi je, saj nea grizejo, bi rekli domačini. Če bo kdo izmed njih v našo malho vrgel še kakšen juan, dolar ali evro, pa tudi ne bo nič narobe. Da o širjenju dobrega glasu v deželi za devetimi gorami in devetimi vodami sploh ne govorimo.

Kajpak našemu Andreju in njegovemu posvetovalnemu aparatu to ni dovolj. Zato pa jih imamo tako radi. Ker ne mencajo, ampak s konkretnimi potezami širijo dobro ime totega konca po materi Zemlji. Občinska vrhuška se namreč ne želi zadovoljiti zgolj z občasnimi vljudnostnimi obiski zdaj ene, zdaj druge strani, ampak je predlog sporazuma nadgradila do obisti. Ta predvideva celo izmenjavo občinskih uradnikov z mestom Hangzhou. Da, prav ste prebrali, izmenjavo občinskih uradnikov.

Vidite, to je bratstvo in enotnost. Pa sploh ni pomembno, ali bomo Kitajce tudi kaj razumeli, ko bomo prišli kaj urejat na občino. Ni vrag, tistih nekaj pečatov bodo že znali pritisniti. Univerzalni jezik, mahanje z rokami, pa tako obvladamo vsi.

Skratka, kdor bo v bližnji prihodnosti namesto Jožice, Marije ali Slavice v pisarni zagledal kakšnega uslužbenca, čigar imena ne bo znal izgovoriti, naj se nikar ne ustraši. Kitajci so komunikativni ljudje, nekateri znajo tudi angleško. Kako bi se sicer Marko, Andrejev svetovalec za vse, z njimi kaj dogovoril. Celo on ne opleta tako dobro z rokami.

Seveda pa tako kot pri vsaki stvari v tej naši preljubi deželici tudi pri totokončevskem širjenju bratstva in enotnosti ne gre brez metanja polen pod noge. Sporazum morajo namreč požegnati še mestni svetniki, ki pa, kot je slišati po koluarjih, takšnemu bratenju niso najbolj naklonjeni. Še zlasti ne opozicija, ki ima v mestnem svetu od nedavnega večino, zaradi česar že kroži šala, da bo naš Andrej prejel gazelo, ki jo sicer dobi najhitreje rastoče podjetje, saj še nikomur ni uspelo tako bliskovito izgubiti večine.

Ampak Andrej bo prebrodil tudi to krizo. Zato ker ve, da verjamemo vanj. Pa naj mestni svetniki še tako tolčejo po njem, češ da je bratenje s Kitajci le krinka za službena potovanja ter žrtje in pitje na tuj račun, v tem primeru naš. Kaj pa tisti, ki niso bili nikoli zraven, sploh vedo. Niti predstavljati si ne znajo, kako naporno je ves čas letati sem in tja, menjavati časovne pasove kot spodnjice in se smehljati Kitajcem, naj investirajo v Maribor. In potem ti na totem koncu nekdo še očita, kako vsa ta silna potovanja niso obrodila nobenih sadov. A tistih tisoč dvesto turistov ni nič vrednih? Sram jih bodi, zlobne jezike. Fuj in fej!

Pa da si drznejo Andreju očitati prestavitev nadaljevanja seje mestnega sveta, ker nima časa. Višek brez primere. Človek je vendar šel na podelitev gazele, na dveh krajih hkrati pa celo on ne zmore biti. Čeprav mu supermenskih lastnosti ne manjka, kar lahko opazimo na vsakem koraku.