S totega konca: Dežurni krivci

Hja, našemu Andreju res ni lahko. Naj se še tako trudi, vedno se najde kdo, ki mu okrog gležnjev opleta s kakšnim polenom. Kar je res tragično. Kajti, če znani pregovor Kdor poje, zlo ne misli malce sfriziramo v Kdor dela, zlo ne misli, se bliskovito dokopljemo do spoznanja, da naš Andrej preliva znoj za nas. Če totokončevski živelj tega ne opazi, pa ni kriv on, marveč z neznanim slepilom omamljeno ljudstvo.

Zato, dragi Mariborčani, pokažite malce več potrpljenja, dobre zgodbe še pridejo na vrsto. Tudi Andrej jih bo nekoč dočakal, le poskrbeti mora, da bo sedma sila našla razlog za pohvalne zapise. Tarnanje, kako nekatere medijske hiše nimajo poguma poročati o dobrih zgodbah in se trudijo vsakič iz dobre novice narediti slabo, je, milo rečeno, podcenjujoče. Verjemite, novinarji bi z veseljem zapisali kaj lepega o njegovem delu, vendar je, žal, tako, da nam doslej še ni serviral kakšnega presežka.

Seveda je fino, če prostovoljnim gasilcem preda novo vozilo, tu in tam prereže kakšen trak ter nagovori udeležence kakšnega srečanja, a dejstvo je, da se doslej s svojimi megalomanskimi načrti ni proslavil. Ostali so le v abstraktni obliki, zato o njih, medtem ko čas beži, pač ni možno poročati v nevemkakšnih superlativih.

Pa da ne bo pomote. Ko je obljubljal zagon tovarne baterij in se med predvolilno kampanjo, ko je kitajski investitor objavil razpis za 52 delovnih mest, trkal po prsih, da bo proizvodnja zaživela že do konca lanskega leta, smo mediji o tem poročali po njegovem okusu. Nihče ni, kot zdaj z jezikom opleta Andrej, dobre novice spremenil v slabo. Je pa težava, če se dobra novica kmalu izkaže za nateg. Razumen človek potem pač ne more pričakovati, da ga bo četrta veja oblasti nosila po rokah.

Andrej kritikom v svojem slogu odgovarja, da so investicijski procesi podobni odraščanju otroka, ki se začne sprehajati po enem letu, prve besede pa izreče po letu in pol. Odlično! Po tej razlagi je naš malček star že več kot dve leti in bi poleg osnovne komunikacije lahko, denimo, obvladal že vožnjo s poganjavčkom, kmalu pa mu bomo sneli tudi plenice. Napočil je torej čas, ko bodo delovni izleti Andreja in njegovih v daljne kraje začeli kazati prve učinke. Kajti na desettisoče evrov, ki smo jih davkoplačevalci plačali za ta potovanja, že ni stran vržen denar. Če nič drugega, so se vsaj potniki lepo imeli na Kitajskem in še kje, to pa tudi ni zanemarljiv faktor, saj vpliva na dobro vzdušje in delovni elan v občinski palači.

Tega so resda malce pokvarili štirje svetniki, ki so zapustili Andrejevo listo, a nič ne de. Kogar ni, brez njega zmoremo! Izstopljenci bodo to že še spoznali. Ako so mislili, da se bo naš Andrej cmeril za njimi, se motijo. Naj kar gredo, če nimajo poguma za predstavitev lastne vizije, jim je zaželel ob razhodu. Klinec gleda večino v mestnem svetu.