S totega konca: Fantastični dnevi

Na totem koncu je spet vse super krasno. Ko si bomo opomogli od največjega štajerskega praznika, ki tudi letos še ni dela prost dan, pa bomo ugotovili, da rahla omamljenost sploh ni posledica letošnje izvrstne žlahtne kapljice, temveč obljub, ki nam jih je natrosila Andrejeva administracija z njim na čelu. Na totem koncu bomo dobesedno pijani od gospodarskega buma, ki se obeta. In to kmalu. Obstaja celo bojazen, da se nikoli ne bomo do konca streznili. Je to slabo? Seveda ni. Morda nismo največji in najmočnejši, smo pa najbolj veseli.

Andreju, Marku in ostalim optimistom ne bomo metali polen pod noge, kajti svojega bližnjega je treba ljubiti, za odpuščanje napak pa smo jim že tako izdali bianko menico. Nič zato, če je po Dravi splavala famozna tovarna baterij. Za to preprosto niso krivi naši šefi, ki so napravili vse, kar je v njihovi moči (celo med lansko predvolilno kampanjo so se hvalisali s projektom), marveč oni Tajvanci, ki nonstop nekaj cincajo. Če nočejo priti k nam, pa nič. Še žal jim bo.

Andrej, Marko in še nekaj njih se je namreč pred dnevi vrnilo iz dežele z največ prebivalci na svetu in koj smo bili deležni informacij, kako uspešno se je za toti konec razpletlo njihovo potepanje po Kitajski. Podpisi sporazumov so se vrstili kot po tekočem traku, obeta se sodelovanje na športnem področju, mesto Wuxi je celo zainteresirano za pobratenje s kakšno totokončevsko osnovno šolo. To bo gneča, ko bodo Andrej in njegovi nekoga določili.

Seveda to ni vse. Še obrnili se nismo dobro, že je na toti konec pridrvela številčna kitajska delegacija in Andrejev svetovalec za vse Marko je napovedal nesluten gospodarski razvoj. Zlasti v oči zbode nameravana gradnja poslovno-stanovanjskega kompleksa, ki ga bo tvorilo – pozor! – 29 (z besedo: devetindvajset) stolpičev. Ti bodo nekakšna vstopna točka za neevropske rezidente za poslovanje v Evropi, saj bodo v njih registrirali podjetje. Kitajski investitor je celo že izkazal interes za nakup občinske parcele, ki bi jo rada občina za poldrugi milijon prodala še letos, medtem ko je celoten projekt vreden od sedem do deset milijonov evrov.

Navdušenja nad takšnim projektom preprosto ne moremo skrivati, saj si iskreno, brez heca, želimo, da bi vsa ta silna romanja občinskih delegacij na različne konce sveta končno že obrodila kakšen sad. Kajti doslej je bilo vse skupaj bolj piškavo, še zlasti so nas žejne čez vodo peljali s tovarno baterij. Ki pa bo. Nekoč. Upajmo. Saj naši še niso obupali, upanje pa na totem koncu itak nikoli ne umre.

Na srečo imamo vsaj Marka, ki nas je podučil, da nikakor ne drži, da obiski Kitajske ne dajejo rezultatov. Hitro je navrgel, da se je proizvodnja v (kitajskem) Durabusu začela v Andrejevem času. Bejži, no. Mar se ni Andrej ob koncu predlanske zime komaj potegoval za županski fotelj?