S totega konca: Presneti revizorji

To, kar se je našemu vse bolj nepogrešljivemu Andreju primerilo med več kot zasluženim dopustom, je živa svinjarija. Če ne celo še kaj več. Ljudje božji, medtem ko je nekje na Jadranu veselo vihtel veslo v svojem kajaku in nabiral moči za naporno jesen, so mu po totem koncu lomastili neki žabarji in ponižali domači nogometni ponos. Da bo mera polna, pa se je nanj spravilo še računsko sodišče in mu zaradi lanske volilne kampanje prisolili pošteno zaušnico.

Andrej, kajpak, ni nič kriv, on se je ukvarjal s političnim delom kampanje in je bolj razmišljal o tem, kako se bo otresel zasledovalcev, zlasti Franca, ki se je lansko jesen kot ptič feniks dvignil iz pepela. Zamočil je komandant njegovega štaba Darko, ki se mu je pri zbiranju denarja malce zalomilo. Nekaj malega je pač ostal dolžan za tiskanje plakatov in najem oglasnega prostora. A bo zadevo že uredil. Kajti Andrej deluje pošteno in transparentno ter pred zvestimi volivci ničesar ne skriva. Le tega presnetega časa za samoiniciativno razkritje kampanjskih podrobnosti javnosti mu vedno zmanjka.

No, zdaj je jasno, da je kampanja, ki so jo zlobni jeziki označili za razkošno, stala skoraj dvaintrideset tisočakov, od tega Darku ni uspelo poravnati slabe polovičke, nekaj več kot petnajst jurčkov. Govoriti o razkošju je zato najmanj nehigienično. Kajti Darko je za Andreja dobesedno položil glavo na žrtvenik in bo do konca leta kar sam poravnal dolg.

Andrej se je dopustu navkljub na svojem fejsbuk profilu bliskovito odzval na negativno revizijsko poročilo računskega sodišča, s čimer je dokazal, da nima le Franc srca za Maribor. Navsezadnje Franc za kampanjo ni porabil niti tretjine toliko denarja kot Andrej. Pa bi rad bil (spet) župan. Nak, ne bo šlo. Andrej je bogatejši v vsakem pogledu. Prazna denarnica gor ali dol.

Kajpada Andrej ni mogel mimo velike krivice, ki se mu dogaja. S tarnanjem je celo malce konkuriral Francu, saj je ta rad pogosto bentil nad temi in onimi odločitvami raznoraznih državnih organov.

Andreju gre v nos, ker je on edini izmed sedemnajstih kandidatov za totokončevskega šefa, ki se ga lotilo računsko sodišče. Pa tako rad bi primerjal transparentnost svoje kampanje s kampanjami protikandidatov. Najbrž bi mu bilo precej lažje pri srcu, če bi revizorji ugotovili, da je grešil še kdo drug. Če ne drugega bi svojim vernikom dokazal, da smo pod kožo vsi krvavi.

Andrej je tudi potarnal, kako je zakon o volilni kampanji pisan na koži strankam, ki si lahko po mili volji izposojajo denar, medtem ko se je on v prvo nadstropje občinske palače izstrelil s podporo volivcev in brez kreditov. Hja, bi pa ustanovil stranko, kaj zdaj jamra. Konec koncev se je v županskem fotelju že tako udomačil, da si življenja brez drgnenja finega usnja s hrbtom in še kakšnim delom telesa bržčas ne zna več predstavljati. Mi pa tudi ne.