S totega konca: Problematičen mulc

Toti konec je dobil, kar si je želel. Ali bolje – kar si je zaslužil. Ob obupno slabi volilni udeležbi sta se v drugi krog volitev za totokončevskega šerifa prebila Andrej in Franc. Možakarja torej, okrog katerih se zadnja leta vrti naš mali podpohorski raj. In kaj zdaj? Nič. Kakršna koli že je izbira, življenje gre naprej. In ostaja tolažba, da nihče ni večen. Celo šef totega konca ne.

Če se Andrej in Franc globoko v svoji duši tega zavedata, lahko le upamo. Za zdaj tovrstnih vzgibov ni zaznati. Eden se je, denimo, na politični parket vrnil, potem ko ga je ulica zabrisala iz občinske palače, drugi pa se je na njem tako udomačil, da obstaja bojazen, da je stopil na sekundno lepilo, tako se ga drži.

Ampak vse to bo zdaj v drugem planu. Kajti Andrej v drugem krogu obljublja katarazo. Nekakšno očiščenje. Očitno namerava obračunati s Francem, da bo kar perje frčalo. To pa več ne spominja na katarzo, ampak na apokalipso, zato obema kandidatoma predlagamo tretjo možnost – nirvano. Ali kot bi rekli v nekem naselju na napačni strani trojanskega klanca: »Lagano sportski.«

Nekako v tem slogu sta se vrla kandidata v nedeljo zvečer že obnašala. Oddaljena le nekaj metrov drug od drugega sta potrebovala precej podpore novinarske srenje, da sta si sramežljivo segla v roke. Kot mlada zaljubljenca, ki ne upata storiti prvega koraka. In to naj bi bila katarza? Ah, dajte no. Nazadnje bosta ta dva postala še prijatelja in se bosta v kakšni vinski kleti skrivno sestajala ter se nam smejala v brk, kakšni butlji smo.

V bistvu je vse skupaj tako en sam cirkus. Ali kot je lepo rekel Andrej – otroški vrtec. A kaj, ko je del tega vrtca tudi on, kar je bržkone že opazil. Pač ni takšen frajer, da bi s konkurenco pometel že v prvem krogu, zdaj pa jamra, da je bilo vsaj deset kandidatov nekakšnih trojanskih konjev brez rešitev za mesto, ki so kradli glasove drugim.

Takšne izjave ne kažejo ničesar drugega kot politično nezrelost in tudi neke vrste nemoč, ker bo moral skozi mučno kampanjo še enkrat. In tokrat mu bo nasproti stal najbolj zaguljen mulc v vrtcu, prekaljeni politični maček Franc. Zato se Andreju kljub izjavi, da je zadovoljen, ker se bo v drugem krogu spoprijel prav s Francem, bržkone vsaj malo tresejo hlače. Franc pač ni nasprotnik, ki bi ga lahko doktor sociologije pospravil za malico.

Možnosti, da bi Franc po vseh aferah in ovadbah, ki so se mu prilepile na hrbet, da protestov sploh ne omenjamo, znova postal župan, morda res niso ne vem kako velike. A po drugi strani niti Andrej ni ravno upravičil zaupanja vstajniške prestolnice slovenske kokoške, za kar pa so seveda krivi metalci polen pod noge iz mestnega sveta. Če se torej izrazimo po alanfordovsko, na koncu bo zmagal tisti, ki bo zbral več glasov. Kajti če želiš zmagati, pač ne smeš izgubiti. In to je vsa umetnost.