S totega konca: Skrivna kazen

Tresla se je gora, rodila se je miš. Toti konec je še enkrat več dokazal, da mu nič ne more do živega. Pogumni fantje se niso ustrašili groženj bruseljskih vplivnežev, ki so nam kot edinemu kandidatu tako radodarno podarili organizacijo zimske univerzijade, potem pa nesramno zahtevali astronomsko odškodnino. Zlet mladih športnic in športnikov, ki bi moral biti januarja, se je, kot vemo, grdo sfižil. A za to so, kajpak, krivi drugi, saj toti konec, v ozkih krogih znan tudi kot gospod Nezmotljivi, nikoli ni za nič sam kriv.

Le spomnimo se pihanja na dušo šestčlanske delegacije iz Bruslja pred dobrimi štirimi leti takratni alfi in omegi totega konca: »Niste le pripravljeni, v prihodnje bodo prireditelji celo težko sledili vašemu zgledu.« Nič čudnega, da se je Franc povsem raznežil in v svojem slogu ustrelil: »Upam si trditi, da lahko univerzijado izpeljemo že jutri.« Ja, ja, malo morgen ...

Vendar naš bivši nezmotljivi Franc, ki se je na vse pretege po najboljših močeh trudil za dobrobit totokončevskega življa, ni kriv za popolni fiasko, krive so mračne sile z napačne strani Trojan, ki niso hotele razvezati mošnje s cekini. Namesto, da bi totemu koncu za rekreacijo ostalo kakšno montažno prizorišče, ki bi ga po končanih tekmovanjih pospravili, nam ni ostalo nič. Razen dolgov in jeze, ker nismo gostili tega prestižnega tekmovanja. Pa še vol je moral umreti, ker je Franc v slogu ruralne veselice srečo delil z meščani.

Še dobro, da se zdajšnja totokončevska oblast ni pustila ugnati v kozji rog in ni nasedla prenapihnjeni tožbi mednarodne univerzitetne športne zveze, ki nas je poskusila olajšati za neverjetnih 7,7 milijona evrov. Na koncu je celo fantom, razpetim med prekrasnim bruseljskim »šatojem« (château=dvorec) in modernistično kockasto zgradbo v Lozani, le streljaj od Ženevskega jezera, kapnilo, da iz te moke ne bo kruha. In so popustili.

Jasno, kaj pa drugega. Najprej nam vzamejo univerzijado, potem bi imeli še nekaj milijonov. Nak, ne bo šlo. Že tako niso vrnili slabe tri davkoplačevalske milijone, s katerimi si je podalpski raj na veliko veselje našega Franca in ostalih (zdaj) žalujočih kupil pravice za izvedbo tekmovanj.

Tega denarja slovenski proračun, kajpada, ne bo več videl, to je najbrž jasno vsakemu sleherniku. Vprašanje je le, koliko dodatnih evrčkov bo toti konec še moral primakniti, da bo dokončno odplačal sramoto. Nekaj gotovo, sicer se občinarji in bruseljsko-lozanska naveza že ne bi dogovorili za realizacijo poravnalnega sporazuma šele januarja prihodnje leto. A ker zneska na občini do takrat nočejo razkriti, lahko zdaj le na glas ugibamo o tem, kar že vemo: da je občinski proračun trenutno pač precej izsušen. Za kakšno urejanje brezplačnega občinskega fejsbujk profila se poltretji tisočak že še najde, za odškodnino pač (še) ne.