Tiskane izdaje
V starih lepih časih - ne, nisem jugonostalgičarka, ampak s tem mislim na komaj nekaj let odmaknjeno predkrizno obdobje - se je o upokojevanju in pogojih zanj pogovarjala kvečjemu generacija, ki je že prekoračila abrahama, za vse druge pa je bila to povsem brezzvezna tema.
Že od lanskega pogorelega referenduma naprej je drugače. Upokojevanje vedno bolj skrbi tiste, ki so komaj zasedli svoja delovna mesta, in tudi one, ki nimajo še niti enega dneva delovne dobe. Sodeč po izjavah tistih, ki sem jih imela sama priložnost slišati, so bodoči polnilci pokojninske blagajne po eni strani prepričani, da so zdajšnji upokojenci privilegiranci, ki so si po zaslugi preveč socialne prejšnje države pri poskočnih 55 letih ali še manj zagotovili pokojnine, ki jih Slovenija kmalu ne bo več mogla izplačevati. Oni pa so tisti reveži, ki bodo morali delati do 70 let in še čez in bodo nazadnje dobili manjše pokojninske osnove.
Ampak kljub temu da bi vsi ti in drugi, ki jih bo v večji ali manjši meri zadela prihajajoča reforma, gotovo z veseljem ostali pri starih pokojninskih pogojih, je danes že otrokom v vrtcu jasno, da to ne gre. Se pa verjetno močno razlikujemo v oceni, ali je prihajajoča reforma tista prava, do vseh pravična. Osebno menim, da verjetno pod vtisom krize za suho zlato sprejemamo tudi tisto, kar je v najboljšem primeru medenina.
Nedavno sem na televizijski nacionalki ujela košček pogovora, v katerem sta sodelovala Ivan Svetlik in Andrej Vizjak, prejšnji in sedanji minister resorja, ki mu pripada tudi priprava pokojninske zakonodaje. Pogovora pravzaprav sploh nisem slišala, opazila pa sem, da Svetlik, avtor popljuvane in zdaj v marsičem restavrirane pokojninske reforme, skoraj ni prišel do besede, povsem ga je zasenčil zelo glasni in samozavestni Vizjak, ta vse bolj deluje kot tank, ki ga ni mogoče ustaviti.
Vizjaka povsem razumem. V vladi, ki ji gre, vsaj kar zadeva zaupanje volivcev, zelo slabo in se ji obeta še slabše, Vizjak s svojo reformo dosega uspehe. Podporo ji je dal celo Desus, ki bi sicer moral - glede na raziskave javnega mnenja - še kako paziti, da se še bolj ne bo zameril svojim volivcem. Toda splošno mnenje je, da je nova reforma tista, ki naj bi rešila pokojninsko blagajno, mladim zagotovila nova delovna mesta, zadovoljila sindikate, delodajalce in starim upokojencem omogočila preživetje.
Ne bom si jemala pravice, da bi presojala mnenja tistih, ki bi morali vedeti, za kaj se zavzemajo. Napisala bom le, kaj menim kot pripadnica generacije, ki so ji vsi nenehno vtepali v glavo, da bo tistemu, ki bo študiral, v vsakem pogledu šlo bolje kakor onim, ki se zaposlijo po štirih ali treh letih srednje šole. Naključje pa je hotelo, da sem delala v poklicu, kjer do nedavnega izobrazba ni bila pomembna in tudi ni vplivala na plačo. Tako imam (sem imela) kolege, ki so se zaposlili pri dvajsetih ali malo čez, prišli do enake (ali večje) plače od študiranih kolegov in se zaposlili z maksimalno osnovo. Diplomiranci - še posebno tisti, ki so študij malo zavlekli - pa štejemo delovna leta in poslušamo napovedi, da bodo odslej upoštevani le plačani prispevki. Kolikor prispevkov, tolikšna pokojnina. Pravično?
Dvomim. Poglejte tiste študente, ki delajo prek servisa. Mnogi vsaj občasno delajo tudi po osem ur na dan ali več. Nobenih prispevkov. Seveda so študenti tudi sami krivi, ker so zavrnili malo delo, kjer bi zbirali delovno dobo. A kateri študenti so to zavrnili? Osebno verjamem v domneve, da so bili to predvsem študentski funkcionarji v navezi s študentskimi servisi. In seveda zapeljani študenti, ki prehitro verjamejo drugim in premalo sami razmišljajo.
Bolonja je študij še podaljšala, zdaj sta dve diplomi in skoraj nemogoče je diplomirati pred 25 leti. S srednjo šolo se bo dalo 40 let nabrati pri šestdesetih ali manj, nato bo vsak, ki bo še delal, dobil še darilo od države, namreč petino pokojnine k plači. Toda le do 65. leta, tako da za pridne in še neupokojene intelektualce bonusov ne bo več.
Razmišljam o tem in samo še čakam, da bo ob prihodnjem medijskem srečanju Vizjak Svetliku nabil na nos, da ga je kot ministra pokopalo preveliko razumevanje do intelektualcev ... Pa še prav bi imel!
