Skrb za Murgle

Zato ni čudno, da manjše ali večje elemente slovenske politike občasno pograbijo domovinska čustva in jim zameglijo razum.

Tako se je zgodilo oni dan, da so v NLB – saj veste, tisti banki, ki jo davkoplačevalci občasno dokapitaliziramo in od katere se politika nikakor ne more ločiti – določili, da morajo biti gradiva za seje uprave pripravljena v angleščini oziroma v angleščini in slovenščini. V poplavi vseh hudih novic, ki smo jih spremljali v tednu, katerega konec držite v rokah, je bila prav ta tista, ki je najbolj zaskelela Majdo Potrata.

Poslanka SD je predsedniku uprave banke poslala odprto pismo, v katerem ogorčeno zapiše, da se je banka postavila nad ustavo in zakon. Še več, pojasnilo banke, da bodo s tem povečali njeno mednarodno konkurenčnost, je za Potrato naravnost škandalozno. Poslanka namreč od banke pričakuje več spoštovanja do ljudi, ki so jo dokapitalizirali, in zmagoslavno pristavi, da je »raba slovenščine v tej državi pravica in dolžnost vseh odločevalcev, da ljudem omogočimo uresničevati to pravico, ker je to v nacionalnem interesu«.

Če smo čisto odkriti, največje slovenske banke nikoli ni nihče obtožil dobrega komuniciranja. Najsibo nov avto za šefa uprave ali pa kar njihovo geslo, vedno je nekaj manjkalo. V prvem primeru zdrav razum, v drugem pa vejica. A tisto, kar je res škandalozno, je (ponovno) opletanje z nacionalnim interesom.

Ta pojem je bil že tolikokrat zlorabljen, da bi slovenska politika vseh barv, vonjev in okusov sebi in državljanom storila velikansko uslugo, če bi ga za nekaj časa (denimo, generacijo ali dve) izbrisala iz svojega besednjaka. Konec koncev so se prav v imenu slovenskega nacionalnega interesa dogajali sporni menedžerski odkupi in podobne nečednosti, ki so imele iz tega ali onega razloga tudi politično kritje. Posledično je v slovenskem nacionalnem interesu le to, da se o njem nehamo pogovarjati.

A naši predstavniki ljudstva so v zadnjem desetletju razvili nemarno razvado, da na vsako, še tako majhno stvar odgovorijo s kanonado največjega kalibra. Tako je vseeno, ali gre za ceno vinjet, jezik komuniciranja v upravi banke ali sum pranja denarja prvaka opozicije, vsakič znova bomo priča besedni apokalipsi, katere namen je prepričati javnost (se pravi vas), da je na kocki vsaj usoda svobodnega sveta.

Verjetno je naravno, da z redno uporabo takšne taktike zadnja pride v kri, kot se reče, a refleksni odziv Janeza Janše na poročanje POP TV o sumu pranja denarja, v katerega je menda bil vpleten, je vendarle dober pokazatelj ujetosti politike v lastne fantazme. Kajti samo znotraj povsem specifičnega miselnega konstrukta, ki sploh ni nujno povezan z realnostjo, kot jo poznate, je lahko za preiskavo izvora denarja odziv Milana Kučana na Janšev nastop v Rovtah pred tednom dni.

A tako zatekanje k retoriki nacionalnega interesa kot postavljanje Murgel za center svoje galaksije (spet) kažeta na nekaj popolnoma drugega: bolj ali manj popolno izpraznjenost slovenske politične elite. Marsikdo bo rekel, da s tem nismo povedali nič novega, a vseeno je dobro, če občasno spomnimo na to dejstvo.

Majdo Potrata lahko pomirimo: čeprav bo uprava NLB morda komunicirala v angleščini, to še ne pomeni, da bomo varčevalci morali podpisovati kreditne pole v tujem jeziku. Janeza Janše najbrž ne moremo pomiriti, ste pa lahko pomirjeni vi, saj so Murgle njegov naravni teren in na njem je najbolj predvidljiv.

Težava je le to, da tovrstna poceni demagogija jemlje čas in energijo vsem nam. Pa pri tem ne gre za to, da bi komurkoli odrekali pravico do lastnega mnenja. Gre za to, da imata oba junaka današnje zgodbe zaradi svoje javne vloge še posebno odgovornost do državljank in državljanov. Spodobi se in pravično je, da zaradi tega tako Potrata kot Janša in kdorkoli drug v podobni vlogi dvakrat premisli, preden zine neumnost, s katero se mora potem ukvarjati pol države.