Tiskane izdaje
Sporočilo angleške sošolke me je opomnilo na elektronski obred, ki sem se ga prvič udeležil pred dobrim letom dni. Na facebooku je zaokrožila novica, da sta v enem tednu v prometnih nesrečah umrla naša elektronska »prijatelja«, ki smo ju srečevali na predavanjih in zabavah. Odziv je bil množičen, saj je skoraj celotno prijateljsko omrežje na njunih osebnih profilih izrekalo sožalja, pisalo posvetila in tolažilo svojce, ki so se v njunem imenu odzivali na zapise. Ti so tudi sklenili, da njunih računov ne bodo izbrisali, temveč so jih spremenili v nekakšne elektronske nagrobnike, kamor lahko njuni prijatelji še vedno polagamo elektronske svečke.
Pri Facebooku so elektronske nagrobnike javno predstavili pred dvema letoma. Zaradi hitre globalne širitve družabnega omrežja se je povečevalo tudi število njihovih članov, ki so omrežje neprostovoljno zapustili (facebook danes uporablja že več kot 800 milijonov uporabnikov, v letu 2011 jih bo umrlo približno 300.000). Člani so se vse pogosteje pritoževali, da jih poskušajo facebookove družabne storitve, igre in oglasi povezovati z umrlimi prijatelji, kar je bila za marsikoga boleča izkušnja. Zato lahko danes svojci ali prijatelji opozorijo upravitelje, naj osebne profile umrlih članov »skrijejo« pred javnostjo ali jih označijo kot izbrisane. Potrebujejo le dokazilo o smrti (objavo osmrtnice, mrliški list …) in nekaj sreče, da se jim bodo v naročniški službi Facebooka sploh odzvali.
Odzivi upraviteljev spletnih omrežij in storitev na »posmrtne« zahteve svojcev niso samoumevni, saj so internetna podjetja na smrt uporabnikov zelo slabo pripravljena. Internetni podjetniki morajo tveganim vlagateljem prodajati vabljive poslovne ideje, v katerih ni prostora za človeško minljivost. Delujejo v izjemno dinamični gospodarski panogi, kjer le redka podjetja preživijo več kot nekaj let, zato v poslovne načrte le redko zapišejo tako dolgoročne premisleke, kot je skrb za umrle naročnike in njihovo zapuščino. Najbolj množični uporabniki njihovih storitev – mladi in mlajši odrasli – o smrti ne razmišljajo, prav tako ne države, telekomunikacijski operaterji in pravna stroka, ki se z vprašanji digitalne zapuščine še ne srečujejo.
Vendar odzivi facebooka – kot trenutno največjega družabnega omrežja na svetu – zelo jasno kažejo, da se internetni igralci, uporabniki in zakonodajniki ne bodo mogli več dolgo izogibati dejstvu, da uporabniki spleta tudi umirajo in pri tem zapuščajo zelo raznoliko elektronsko dediščino, ki ni shranjena samo na njihovih elektronskih sopotnikih. Zaradi razmaha spletnih storitev in vse večje razširjenosti mobilnih naprav uporabniški podatki niso več shranjeni lokalno, na trdem disku domačega računalnika ali pomnilniku prenosne naprave, temveč se selijo na oddaljene računalniške strežnike. Osebne elektronske profile na družabnih omrežjih, internetno elektronsko pošto, fotoalbume in druge storitve upravljajo zasebna podjetja, ki morajo pri poslovanju upoštevati lokalno, večinoma ameriško zakonodajo. Na njihovih strežnikih pa se ne nabirajo samo osebni podatki in spomini, ampak jim uporabniki zaupajo tudi vse več digitalnega premoženja.
Raziskovalci londonske univerze Goldsmiths so v začetku meseca predstavili študijo, v kateri so ocenili, da imajo Britanci na oddaljenih strežnikih shranjenih že za več kot 2,5 milijarde evrov imetja: glasbe, elektronskih knjig in revij, fotografij, videov, plačanih naročnin, vrednostnih kartic in virtualnega denarja. Tretjina anketirancev je povedala, da želijo svoje digitalno premoženje zapustiti naslednikom skupaj z »običajno« dediščino. Hkrati pa je bila večina uporabnikov še vedno prepričana, da so omenjene vsebine shranjene na njihovih računalnikih, elektronskih tablicah in pametnih telefonih, zato jih bodo lahko naslednikom zapustili skupaj z napravo. Na dejstvo, da so svoje vsebine v resnici zaupali neznanim računalnikom na drugi strani Atlantika, niso niti pomislili.
Oddaljenost digitalne dediščine bo naslednikom povzročala veliko težav, ki še pred nekaj leti skoraj niso bile predstavljive. Ponudniki internetnih storitev nimajo enotnih pravil, kako se odzvati na zahteve dedičev za dostop do shranjenega premoženja. Bodo verjeli na besedo ali bodo zahtevali pravnomočen sklep o dedovanju? Bodo dedičem izročili samo shranjene podatke ali bodo nanje prenesli tudi gesla in druge uporabniške pravice, s katerimi bodo lahko še naprej vzdrževali stare poštne predale, spletne strani in elektronske profile? Kako bo sodišče delilo premoženje, če ne bo imelo seznama, kaj vse je pokojni shranil na različnih kotičkih svetovnega spleta? Kaj če nasledniki ne bodo deležni samo digitalnega premoženja, ampak tudi dolgov iz spletnih igralnic? Ali bo lahko uporabnik prepovedal dostop do poštnih predalov in dnevnikov, ker noče, da bi svojci nekoč spoznavali njegove skrite plati in morebitna dvojna življenja, ki jih ni zaupal nikomur?
Novinarsko dopisovanje s sodiščem, pravosodnim ministrstvom ter nekaterimi večjimi slovenskimi ponudniki spletnega gostovanja in telekomunikacijskih storitev je potrdilo, da jasnih odgovorov na taka vprašanja še dolgo ne bo, saj se v njih križajo zakoni o dedovanju, intelektualni lastnini, obligacijskih pravicah in drugi – odvisno od primera. Desetina udeležencev britanske raziskave je raziskovalcem povedala, da bo seznam spletnega premoženja, elektronske bančne račune, vsa potrebna gesla in morebitne omejitve dostopa najverjetneje zapisala v oporoko, kar so priporočili tudi slovenski sogovorniki. Vendar se za oporoko odloči le malo uporabnikov spleta. Avtorji prispevkov o smrti in internetu zato včasih predstavijo kako nenavadno metodo za ohranitev večnega internetnega življenja (»večen« zakup internetne domene …) ali spletne storitve za posmrtno upravljanje digitalnega premoženja (vzdrževanje profila, varovanje gesel, brisanje neprijetne preteklosti …), a tudi ti poskusi večinoma niso zaživeli. Prodajanje skrbi za digitalno prihodnost se jim v sedanjosti še ni obrestovalo.
S podobnimi težavami se srečujejo tudi pobude za ohranitev elektronske preteklosti, ki jih skrbi, da bomo zaradi digitalne pozabe (nezanesljivih nosilcev, propadlih ponudnikov, nezdružljivih zapisov …) in odvisnosti od elektronskih medijev izgubili zadnjih nekaj desetletij človeške zgodovine. Njihove izkušnje kažejo, da za preteklost in prihodnost na »sedanjostnem« internetu ni prostora, saj njegova zasnova ne ponuja preprostih načinov za nepovratno brisanje podatkov, ki bi se jih hoteli znebiti, in skoraj nobene zanesljive možnosti trajnega shranjevanja vsebin, ki jih hočemo ohraniti. Njegovi snovalci niso predvideli zasebnih podjetij, kakršen je Facebook, ki bo uporabniške podatke brez možnosti izbrisa shranjeval tudi po njihovi smrti. Prav tako niso pomislili, da bodo uporabniki svoje edine kopije digitalnih fotografij, rokopisov in pisem kdaj zaupali tehnologijam, ki niso bile namenjene trajnejšemu shranjevanju informacij. In vendar je danes oboje postalo internetna norma.
Na krhkost digitalne dediščine in trdoživost elektronskih spominov nas bodo zato opominjali šele dogodki, ki ljudi soočijo z minljivostjo tudi v neelektronskem svetu: smrt bližnjega, bolezen in skrb za potomstvo. Med lanskim prižiganjem elektronskih svečk se nismo pogovarjali samo o umrlih sošolcih. Ko smo klikali po njunih elektronskih nagrobnikih, smo se spraševali, ali bi na svojih profilih objavili vse misli, fotografije in povezave, ki jih brezskrbno delimo vsak dan, če bi vedeli, da bomo tako elektronsko podobo zapustili zanamcem? Bi sploh hoteli imeti tak digitalni spomenik na svetovnem spletu ali bi se raje odločili za izbris? Smo zaradi bežnih elektronskih sporočil ali uradnih rojstnodnevnih voščil izpuščali priložnosti za pogovore, srečanja in resnično spoznavanje naših internetnih stikov?
Vprašanja, ki si jih ljudje vedno zastavljamo prepozno.
