Dom in svet: Smrt politike

V politiki je čedalje manj politike. Ne velja samo za ameriško predsedniško kampanjo, v kateri ni vsebine in nobenega političnega programa več. Praznino je opaziti vsepovsod, od Britanije prek Avstrije do Slovenije. Evropski volivci na vseh koncih celine so naveličani politike kot take, čeprav ne vedo prav dobro, s čim bi jo radi zamenjali.

Nasprotovanje političnim elitam je posledica slabe politike. Na evropskem severu so nekdaj vedeli, da dobra politika ustvarja dobro družbo, v odsotnosti tega zmaguje antipolitika. Evropska unija je nekdaj znala svoje različne interese in različna stališča držav članic vgraditi v kompromis. Zdaj tega ne zmore more več, pa naj gre za begunce in priseljence (predlog Italije za pripravo celovitega »migrantskega pakta«), ekonomijo (fleksibilnost nasproti fiskalni vzdržnosti) ali varnost.

Umetnost politike, sposobnost doseganja sporazumov, ki seže prek strankarskih meja oziroma koalicij, vzbuja vse več sumničavosti, aktualno politiko komentira kanadska zgodovinarka Margaret MacMillan. Politiki sodelujejo samo še takrat, ko gre za njihove koristi, in podpirajo sporazume, ki ohranjajo uničujoči status quo.

Pomemben del te zgodbe, piše imenovana, je ideja koalicijske vlade, ki je zelo razvodenila politiko. Večina zahodnoevropskih držav po letu 1946 pozna koalicije. V Nemčiji je koalicijska vlada norma, kanclerka vešče sestavlja »velike koalicije« krščanskodemokratske in bavarske krščanskosocialne unije, mnogi se zdaj sprašujejo, ali ni ravno to pustilo prevelik del volilnega telesa nezadovoljen. Dolgoletne povojne koalicije krščanske demokracije v Italiji, ki je imela vodilno vlogo petdeset let, so se po operaciji Čiste roke končale s propadom stranke leta 1994 in razgaljenjem sistemske politične korupcije vred.

Politična elita je že dolgo del problema: njihove predstave o demokraciji in dobri politiki se ne ujemajo več z našimi predstavami o demokraciji in dobri politiki. Ljudje vidijo, da stvari ne delujejo več. Najpomembnejše odločitve se sprejemajo brez sodelovanja javnosti, odloča neizvoljena birokracija. Kriza demokracije in gospodarska kriza sta proizvedli zmes skrajnih populizmov, gledamo vzpon negativnih pojavov, kakršen je ksenofobija. Ponekod je pojav docela nov: stranka AfD pred štirimi leti v Nemčiji ni niti obstajala, zdaj 18 odstotkov državljanov razmišlja, da bi glasovali zanjo. Ljudje nočejo biti več »poslušni«.

Po finančni krizi leta 2008 je nastal vtis, da smo vstopili v dobo globalnega protesta. Čeprav vsesplošnemu protestu primanjkujejo specifična ideologija, koherenten politični program, dobri voditelji, je upor povsod. Povsod so jeza in gnev, frustracije in nezaupanje v parlamentarno ureditev.

Jeza je lahko produktivna stvar, če iz jeze izstisneš pozitivno, lahko premika svet. Marx, Montesquieu, Wilberforce, Martin Luther King in desettisoči protestnikov, ki so zrušili berlinski zid, so bili vsi »jezni državljani«, je nedavno zapisal Zeit. Toda današnjo jezo potiska samo še sovraštvo. Neodgovorni niso samo novodobni populisti, neodgovorna je tudi politična elita.