Tiskane izdaje
Ali je proizvodnja smuči v rokah slovenskega lastnika nacionalni interes? Najbrž ne. Če bi trdili, da je, potem bi bila nacionalni interes lahko tako rekoč katerakoli tovarna. Vendar slovenski proizvajalec smuči, gre za Elan, ni navadna tovarna in ni navaden proizvajalec smuči. Zakaj?
Kot skoraj vsakega Štajerca, rojenega v 70. letih prejšnjega stoletja, so me postavili na smuči kmalu po tem, ko sem se postavil na noge. Smuči so bile seveda Elanove. Ker otroci hitro rastejo, se smuči menjavajo hitro. Tudi druge so bile seveda Elanove. In tretje. In tako vse do zadnjih, ki sem jih na klin obesil ob koncu osnovne šole ali na začetku srednje. Modela se ne spomnim, vem pa, da so imele na spodnji strani modro plastiko, kar se mi je zdelo zelo frajersko.
Kako dober smučar sem bil, je težko reči. Nikoli si nisem ničesar polomil, nisem niti veliko padal in niti po največjih strminah nisem vozil pluga. Tudi ustavljati sem znal brez njega. Torej tam nekje v povprečju osnovnošolcev.
Na smuči sem se spet postavil čez desetletje in pol. Ne zaradi posebno goreče želje, ampak zato, ker sem jih dobil za darilo. Odločil sem se, da bom vsaj poskusil. Že bistveno prej, kot sem si zapel smučarske čevlje in jih vpel v vezi – jasno – Elanovih smuči, sem se trdno odločil, da gre samo za poskus. Če se bom samemu sebi zdel okoren, če me bo metalo, če bom moral – bog ne daj – v kateremkoli primeru uporabiti plužni zavoj, bo to gotovo zadnje smučanje v življenju.
A ni bilo tako. Po lastni presoji sem po petnajstih letih smučal veliko bolje kot prej. Nisem plužil, nisem se zdel samemu sebi okoren, ni me metalo. In tudi glede na druge smučarje sem ugotovil, da nisem počasen. Razlog seveda ni bil kakšen fenomen učenja brez vadbe, ampak smuči.
Ko sem si na začetku 90. let prejšnjega stoletja zadnjič odpel tiste z modro plastiko, so bile to ravne sulice, visoke vsaj meter in sedemdeset centimetrov. Ko sem si nataknil nove elanke, tokrat s črno plastiko, so bile to smuči z ukrivljeno stransko linijo, dolge meter in šestdeset centimetrov, čeprav sem od osnovne šole kar nekaj zrasel. Vmes se je zgodila revolucija. Dobrodošel v svet zarezne tehnike, karvinga.
Elan je najpomembnejše podjetje za izdelavo smuči v zgodovini. Ne samo zato, ker je na njegovih smučeh zmagoval najboljši smučar vseh časov Ingemar Stenmark – ta teden je bil v Sloveniji –, ki je bil tako dober, da so morali zaradi njega spreminjati pravila v svetovnem pokalu. To niti ni glavni vzrok. Elan je najpomembnejše podjetje za proizvodnjo smuči v zgodovini zato, ker je na novo izumil smučanje. Dobesedno. Smučanje zdaj je nekaj čisto drugega, kot je bilo smučanje pred četrt stoletja.
Ko je Elan v prvi polovici 90. let prejšnjega stoletja poslal na trg mater vseh današnjih smuči, model scx, so se mu veliki igralci na trgu smejali. Leto ali dve pozneje ni nihče več izdeloval drugačnih smuči kot karving. Zdaj vztraja na sulicah samo še kakšen fanatični tradicionalist. In Elan na lovorikah ni zaspal, kar dokazujejo tehnologije, kot sta waveflex in amphibio, s katerima so opremljene moje sedanje smuči. Nimam pojma, za kaj gre, razen da amphibio pomeni, da sta dili za levo in desno nogo različni, vendar je smučanje z njimi čista poezija. Tudi pri hitrosti, pri kateri bi se smučar moje kakovosti na ravnih smučeh najbrž ubil.
Žalostno pa je, da Elan svoje revolucije ni mogel ali znal kapitalizirati. Gre za tako rekoč tipično nesrečno tranzicijsko zgodbo. Po različnih bolj ali manj ponesrečenih lastnikih je na koncu pristal v slabi banki in ta ga je prodala največjemu ruskemu skladu tveganega kapitala VR Capital. Rusi so svoje lastništvo začeli s pozitivno potezo, saj so prejšnji mesec vrnili 12 milijonov finančne pomoči, ki jih je država po mnenju evropske komisije Elanu leta 2008 dala nedovoljeno; s tem so proizvajalca smuči iz Begunj rešili stečaja. Vendar so skladi tveganega kapitala znani po tem, da poskušajo podjetja v svoji lasti čim bolj ožeti, odpustiti čim več zaposlenih in na koncu prodati za čim večjo razliko od cene, ki so jo plačali zanje. Nekateri jih imenujejo kobilice. Ne zato, ker izvajajo velike skoke naprej, ampak zato, ker za seboj puščajo opustošenje kakor roji kobilic. Skratka, ne gre za tako imenovane strateške lastnike.
Elan v rokah slovenskih lastnikov ni nacionalni interes. Bo pa nacionalna katastrofa, če bo v tujem lastništvu ovenel in propadel.
