Snežniški razgledi: Bežimo, tecimo, begunci gredo!

V delu ilirskobistriške javnosti je završalo. Zlasti med tistimi, ki jih nikoli ni bilo na pomoč ne v katerikoli krizi ne pri Rdečem križu, ker jim gre rdeča barva jako na živce. Begunci prihajajo! V časniku so videli zemljevid z vrisano mogočo novo, zahodno balkansko begunsko potjo. Nam, ženskam, že napovedujejo konec blond kratkih las pa črno ruto raz njih. In kaj bomo, če bodo izpod nje gledale modre, ne črne oči?

Ta nova begunska ruta bi vodila ali po jadranski magistrali ali čez Bosno, v vsakem primeru pa do Rupe in Jelšan in nato seveda naprej skozi Ilirsko Bistrico. Na nasip, lepo nasut na poplavni ravnici med obvoznico in strugo reke Reke. Tam naj bi sicer bila obrtno-industrijska cona, ma ker na nasip za zdaj noče noben obrtnik ali industrijalec, je dovolj prostora za begunski center.

Ilirska Bistrica je torej na begunce pripravljena. Pravijo, da za celih 150! Ne moreš verjet! Že od septembra jih tam čaka plac, ograjen s tri metre visokim gradbenim železom. Bodo tudi šotori in voda in veceji. To je treba posebej povedati, kajti v petek sem od someščanke slišala, kako je presenečena odkrila, da tudi ti Sirci in Afganistanci, ta plemena puščavska, potrebujejo veceje in vodo. In to mi je dalo misliti. Ljudi bi bilo treba na begunce pripraviti. Jim organizirati avtobusni prevoz vsaj do vrhniškega centra, pa da si ogledajo tiste mlade oči, ki niso, kot poje Ditka Haberl, svetle luči, pa tiste njihove cule in nervozo.

Priznam, krivična sem do te polovice Bistričanov. Takšnih, prestrašenih, je povsod med nami, od Bistrice do Hodoša. Spremembe je težko sprejeti. Nemogoče, če človek o njih in o tem svetu sploh ne misli.

Ne vem, na čigavem zelniku je zrasla ideja o tem, da bi Hrvati spustili prebežnike v turistične riviere »lijepe njihove«, ampak recimo, da bi jih. Pa da se jih v Rupi neko noč pojavi 1500? Glede na to, kako je druga polovica Bistričanov leta 1991 sprejela begunce iz Bosne, bi bili Bistričani tudi zdaj res lahko že pripravljeni. Takrat so pod vodstvom lokalnega Rdečega križa uredili prazno kasarno za sprejem, in ko so begunci prišli, so jih je le razporedil po sobah, presenečenj pa ni bilo.

Pa danes? V Bistrici stojijo še tri prazna velika kasarniška poslopja. Tisto, v kateri so nekaj let preživeli Bosanci, nas v tistem času naučili peči pite in prevajali Ketteja v bosanščino, je demolirano. Na drugem koncu mesta je država Slovenija drago obnovila drugo veliko kasarniško poslopje in vanj le za leto ali dve namestila takrat še redno slovensko vojsko. Poslopje je danes demolirano. Tretje je obnovila za sedež šengenske obmejne policije, za njim pa je včasih res parkiran kak policijski avto.

Leta 1991 je signal Rdečemu križu bržkone dala država. Zaenkrat v Bistrico nobenega signala. Samo zemljevid. Lokalci pa lahko še naprej klatijo neumnosti o pripravljenosti in skupaj z državo čakajo na presenečenje.