Špijoni, moji dragi

Ni izključeno, da ne bi bilo mogoče z oddajniki 5G že na razdaljo 20 metrov scvreti jajc.

Objavljeno
17. avgust 2020 06.00
Posodobljeno
17. avgust 2020 06.00
5G telekomunikacijski sistem v ZDA. Foto George Frey Reuters
Sosed Sergio mi je zaupal, da bo na svojo hišo postavil videonadzorni sistem s tremi kamerami in alarmom. Težave ima s sosedinimi mačkami, ki jih je kakih 17 preveč. Pogosto v njegovem vrtu izberejo mlado solato za mačji vece, zdaj so našle najrahlejšo zemljico v koritu za rože. Evo, to je bila zadnja kaplja čez rob za odločitev o alarmnem sistemu.

Ne vem, kako si bo potem Sergio pomagal s posnetki nedolžnih mačk, ki se videonadzoru navkljub klicu narave ne bodo mogle upreti. Morda bo s posnetki pritisnil na sosedo, morda bo prijavil mačke inšpektorjem ali celo policiji. Važno je, da bo Sergio varnejši.

Na velikega brata me je opozoril tudi Janez s plaže: »Na našem hribu nad Malo Sevo noč in dan letijo droni. Iščejo migrante, ampak nadzirajo tudi nas. Človek se zdaj na svoji njivi ne more niti sproščeno olajšati, da ga ne bi posneli. Konec je.« Hotel sem ga potolažiti, da navadni smrtniki ne moremo biti zanimivi za kakršnekoli špijone in nadzornike uma, a se ni pustil prepričati. Zato sem prejšnje dni, ko sem čistil plevel na dvorišču, s precejšnjim nezaupanjem gledal proti dronu, ki je brenčal 30 metrov nad strehami in si ogledoval dodobra razgaljene turistke na piranskih altanah. Janezove paranoje sem se nalezel, ko sem se spomnil pritožb kolegice, v kakšno stisko jo je spravil voajerski dron, ki ga je zagledala pred svojim balkonom pomanjkljivo oblečena, misleč, da je v najvišjem nadstropju lahko sproščena.

Pred tednom so amaterski prebrisanci vdrli v nadzorni sistem zasebne hiše in potem s posnetki izsiljevali lastnika. Če to počnejo amaterji z barja, kaj šele zmorejo profesionalci! Si mislite, kaj bi bilo, če bi Rusi in, bognedaj, Kitajci, zvedeli, kaj zares mislite, ko doma rečete: Janša je p...* (*planinec)? Ali pa še huje: Pahor je m...* (* maneken). In: Donald je k...* (*kramp). Ne vem sicer, kako deluje omrežje 5G, in vse bolj se zdi, da tega nihče zares ne ve. Zato ni izključeno, da bi bilo mogoče s takimi oddajniki že na razdaljo 20 metrov scvreti jajca, morda celo speči piščančja bedra ... In če je mogoče scvreti jajca, je še toliko lažje preparirati možgane ali razmnožiti koronaviruse. Zato smo lahko veseli vseh, ki mislijo namesto nas in nas bodo rešili vsega hudega.
Zdaj pa olajšanje za vse, ki to poletje še posebej zavidajo portoroškemu turizmu. Turistov je preveč. To ni dobro. Portorož je prvi v državi po turističnem obisku. To sploh ni dobro. Preveč je turistov z boni. Ni dobro. Narobe je, ker je občina toliko zapravila za promocijo. In narobe bi bilo tudi, če ne bi dali nič za trženje, seveda. Sploh so tam žnj turisti.

Včasih so menda prihajali v Portorož veliko boljši oh in sploh turisti. Ampak, presenečenje, niti takrat nismo bili zadovoljni. Natakarji so že pred pol stoletja za gorenjsko razpoložene Nemce vedeli, da družina najraje naroči steklenico radenske, popije polovico in jo spravi pri točilnem pultu za naslednji večer, ampak na njej s črtico označijo, do kje so popili. Ali pa naročijo eno pico s štirimi pribori. Če so bili turisti malce starejši in s palicami, so jim rekli hokejisti. Če so prišli z avtobusom, so bili avtobusarji, in seveda niso bili pravi, ker so penzion plačali po diskontnih 30 mark. Niso bili dobri niti tisti, ki so razgrajali, in še manj tisti, ki so hoteli spati. Ko so želeli več zaslužiti, so hotele enostavno prebukirali, in potem je bil šele žur. Italijančki, ki so v navezi s krupjeji radi lupili igralnice, niso bili najbolj čislani, ker so žvižgali za domačinkami in jih vabili v športne alfe. Niso bili dobri niti Rusi, ki so razbijali kozarce, niti židje, ki so zahtevali samo košer hrano, Čehi pa so bili itak češki. Še najboljši so bili že takrat tisti, ki so poslali marke po pošti in ostali doma. Evo, takšne turiste hočejo imeti mojstri, ki se v Portorožu spoznajo na vse in še najbolj na turizem. Vsi ti vsevedneži pa zanamcem (menda nalašč) ne puščajo niti enega samega svojega oprijemljivega dosežka.

Optimistično misel meseca (če ne leta) je pred svojim rojstnim dnevom povedal Boris Pahor moji kolegici: da je zaljubljen. In da se počuti kot 70-letnik. Ničesar mu doslej nisem zavidal, ne težkega življenja ne fašizma, ki ga je trpel, ne ustvarjalnega uspeha ne pameti. Da pa premore po vsem tem v sebi toliko iskric in čustev ... to pa je zavidanja vredna zgodba in najdragocenejša knjiga v pokončnem srcu velikega Tržačana.