Sporočilo slovenske iniciacije

Nekje pri mami, skrbno spravljena v predalih s škatlami, je fotografija, ki je kdo ve zakaj nisem poskeniral. Na njej sem jaz, star sedem let, s prijateljčkom sosedom in sošolcem Marjanom Pucem, pred vhodom, Aškerčeva 24, na najin prvi šolski dan. Summer of love se je bližala koncu, vendar je bilo dovolj toplo, da sem nosil kratke hlače, z obližem na ranjenem kolenu.

Kadar sem kdaj gledal to podobo, mi je bolj kot to, da sem bil suh kot grinta, vedno padlo v oči to, da sem imel čedno vrečko za copate. Iz temno rjavega klota mi jo je zašila gospa Koropec, ki je ljubeznivo skrbela za šiviljska popravila in manjše izdelke za naš vhod, če že ne ves blok, in nanjo z raznobarvnimi nitmi izvezla A B C in 1 + 1 = 2.

Posnetek je simbol skromnega, prijetnega, brezskrbnega, neresnega, neproblematičnega življenja. Ne le otroci smo bili vatirani s skromnostjo in solidarnostjo in zadovoljstvom in pristnimi prijateljstvi, tesnejšimi kontakti, poznanstvi, nekonfliktnostjo, prijaznostjo, potrošniško dezorientacijo, socialnih razlik tako rekoč pač ni bilo.
Triinštirideset let pozneje je ta ponedeljek začel hoditi v prvi razred osnovne šole moj starejši sin. Čeprav je bil prvi šolski dan mišljen kot prisrčno in sproščeno doživetje - in je dejansko tudi bil -, sem bil kar malo ganjen. Ampak na tak dan patetika ne moti, nas bodo že pozneje prizemljili.

Časi so ne le v primerjavi z mojimi, temveč tudi z manj minulimi evidentno drugačni. Že pred petnajstimi, dvajsetimi leti v razredih skoraj ni bilo otrok z nenavadnimi - no, prav, direktno: - čudnimi imeni in z dvema priimkoma. Danes jih mrgoli. Prvošolčki na prvi šolski dan do pred kratkim niso dobivali bonusov, če jim jih niso kupili starši ali šivali sosedje. Letos pa so dobili v priročni torbici, kakršne talajo na kongresih, izvod One in uhu lepilo, plus seveda rumeno rutico - ki ni več rutica, ampak nekakšna štola - z blagovno znamko Zavarovalnice Triglav in še rumeno kapico. In na vsakem kosu je s flomastrom napisano njihovo ime.

Čeprav smo v starih časih imeli manj, neskončno manj izbire, je danes imamo toliko, da nas otroci kot kotaleče se blagovne znamke, navzven in navidez bolj unikatne kot navznoter, mečejo iz tira do te mere, da si po drugi strani ne moremo kaj, da jih ne bi uniformirali - da se ja vidi, da spadajo skupaj. Identiteto ima posameznik, ki pa ga več ne ločimo od drugih. Skupnost pa nima identitete, temveč si jo samo nadene kot ad hoc accessory.

Dobro voljo tega dne so mi nekoliko skalili tisti malo večji otroci. Slovenski srednješolci so v zadnjih nekaj letih namreč uvedli primitiven, pardon, plemenski, pardon, prfuknjen ritual, da fazane z debelimi flomastri počečkajo po vseh delih telesa, ki jim na prvi dan pouka slučajno gledajo izpod oblačil. Ne bi rad moraliziral, ampak... No, pa bom moraliziral: med vsaj kolikor-toliko sprejetimi, po tihem toleriranimi, zaradi mene subkulturnimi rituali še nisem videl kaj tako debilnega.

Problema pa ne vidim toliko v sami objestnosti in mladostniškem totalitarizmu do mlajših, simbolno šibkejših, temveč v tem, da je ta za lase privlečeni obred prehoda, ta divjaška iniciacija nevedno pametnih med bolj učene cepce, namenjena objestnosti sami, objestnosti kot ponižanju, razžalitvi, degradaciji.

Antropološki smisel obredov prehoda je vedno preizkus - preizkus moči, sposobnosti, vztrajnosti, znanja, spretnosti, védenja in vedênja, pripadnosti, zvestobe, razumevanja in sprejemanja simbolov skupnosti. Predvsem pa je iniciacija prag, čez katerega spustijo tistega, ki je s tem preizkusom plačal ceno, da ga bo skupnost znotraj tega posvečenega kroga odslej ščitila kot svojega človeka.

Kaj pa lahko pričakuje počečkan dijak prvega letnika slovenske srednje šole od svojih samozvanih svečenikov? Da bodo z njim držali? Ga branili pred drugimi mučitelji in napadalci ali nasplošno antagonisti vseh sort, simbolnimi ali dejanskimi? Pred profesorji? Starši? Vunbacitelji v lokalih? Dajte, no. Fazanski ritual, kakršen se je razvil v Sloveniji, je samo v eskapadno, fizično neškodljivo pubertetniško norenje preoblečeno, samolegalizirano in napol legalno (neprepovedano) vrstniško nasilje med mladostniki, ki s svojo ambiciozno in agresivno nedomiselnostjo v svojem stilu pač posnemajo duhovno izpraznjenost svojih staršev in celotne družbe.
In kar je še huje, ta fenomen je ne le vsako leto bolj množičen, temveč postaja tudi vedno bolj normalen, sprejemljiv. Mediji so to enodnevno tetoviranje opazili kot zanimivost, ki jo z njim lastno hipokritično prizanesljivostjo lahko vsaj omenijo kot prikupen štos naših mladih nadobudnežev. V mestu se nekaj dogaja, kajneda, tecimo, pokrijmo, saj vendar targetiramo urbane družine, ki še edine spremljajo medije!

Kaj pa starši in šolniki? Imajo kaj proti ali so se vdali v usodo? Je kak besen ali zaradi mene siten, zoprn foter prirohnel k ravnatelju - tako kot bom to storil čez devet let jaz, ko bo šel Oskar v srednjo šolo (če tega ne bo do takrat konec) - in zahteval, da dijake prvega letnika zaščiti pred starejšo hordo, kakor ve in zna? Je kak ravnatelj, brez take zunanje spodbude, poskušal nekako prepovedati ali onemogočiti izživljanje nad najmlajšimi dijaki? Je kak starš poskušal dopovedati otroku, naj tega ne počne, ker ne samo, da ni lepo in nečloveško, ampak za nameček še neumno?

Če ne veste, kaj bi mulcem rekli, si sprintajte to stran in jo imejte do začetka naslednjega šolskega leta nalepljeno na hladilniku.

Kakšen je to sploh narobe svet?! Ministra za šolstvo bi po eni strani pol Slovenije najraje odstavilo in izgnalo iz države, vsak je tako prekleto pameten o šolskih malicah in urnikih in financiranju po dvanajstinah, vsi nekaj od njega in ne samo od njega zahtevajo, nihče ni več avtoriteta za nikogar, vsi se samo delajo pametnejše in nepopustljivejše. Po drugi strani pa mirno gledajo, kako sredi belega dneva in na javnih površinah terorizirajo njihove lastne otroke oziroma varovance njihovih šol. Očitno je lažje nadreti politika kot pa nekaj zahtevati od šole ali dopovedati ali prepovedati lastnemu otroku ali dijaku. Družbeno čutečega človeka to najbrž bolj izpolnjuje. Kakšen absurd!

Sporočilo iniciacije v Slovenstvo se glasi: Ti boš naš, za hec in kar tako, ker pač k nam spadaš, ampak nikar si kaj od tega ne obetaj - in ne drzni si biti zanikovalec, disident, odpadnik.
Ljuba kroglica pregelk ... - očitno nisi prav nič učinkovala.