Šprint na maratonu

Že kar nekaj časa je znano, da je skrb za varnost pacientov, katere uspešnost je nedvoumno pogojena z brezhibnostjo vseh faz in postopkov zdravljenja ter z doslednostjo pri upoštevanju pravil zdravstvene obravnave na vseh ravneh, postala znanost. A ta znanost je še vedno v močno podrejenem položaju kot sestavni, a nemalokrat pozabljeni, spregledani ali zanemarjeni del dejavnosti, pri katerem doslednost in temeljitost nista popolnoma samoumevni, čeprav bi morali biti.

Pri zdravljenju nastajajo napake. Varnostni incidenti. Pričakovani in nepričakovani zapleti. Marsikaj od tega se za obolelega lahko konča usodno. Paleta možnosti za izid zdravljenja vsebuje tako različne odtenke, da je včasih iz tega večplastnega nanosa osebnih izkustev težko izločiti ponavljajoča se odstopanja, ki bi jih bilo mogoče povsem preprečiti.

Prav zato je kultura varnosti in kakovosti v zdravstvu ključni del delovnega procesa, ki osmišlja poslanstvo vseh, ki so se z izbiro poklica zavezali vračanju zdravja, reševanju življenj. Tem bolj, ker je sosledje varnostnih ukrepov zdaj že tako filigransko domišljeno, da pomaga ohranjati življenja, dobesedno. Poleg tega pomaga privarčevati tudi veliko denarja, saj se je s takim pristopom mogoče izogniti stroškom, ki bi sicer nastali zaradi zapletov, dodatnih obolenj ter njihovega zdravljenja in saniranja.

V Veliki Britaniji, kjer stroški zaradi slabe kakovosti in posledično varnostnih incidentov letno povprečno znašajo skoraj 2,5 milijarde funtov, so v teh dneh sprejeli nove smernice državne zdravstvene službe oziroma sistema, po katerih bo moralo osebje, zaposleno v javnih in tudi zasebnih zdravstvenih ustanovah, odkrito priznati napako in se bolniku oziroma svojcem tudi opravičiti. Ukrepati pravilno. Tudi zato, ker so se tam v zadnjem času pojavili številni primeri ne le slabih, ampak tudi nevarnih praks.

Da je pri nas zdravstvo dobro, je znano. Tako vsaj zatrjujejo vsi, ki so v njem zaposleni, vsi, ki vplivajo na njegovo nemoteno delovanje, čeprav imajo take injekcije v zadnjem obdobju bolj ali manj placebo učinek. O tem je prepričana zdravstvena politika in, ne nazadnje, vsi pacienti, ki imajo srečo v nesreči in takrat, ko potrebujejo takojšnjo celovito pomoč, to tudi dobijo. Na visoki ravni, z vrhunsko obravnavo in z vsemi zdravili, pa naj bodo ta še tako draga.

Seveda pa obstajajo nihanja. Razpon med obema koncema tega izvedbenega penduluma pa je velik. Prevelik. Zato ni prav nič nenavadnega, da se je v Sloveniji, kjer na premišljeno in domišljeno ter posledično s konsenzom sprejeto in brez zadržkov uveljavljeno zdravstveno reformo čakamo že vse predolgo, angažirala civilna družba. V podobi bolnikov oziroma njihovih združenj, ki v mreži, v kateri so strnili svoje vrste, predstavljajo vse prej kot zanemarljivo volilno telo. Ker razvita Evropa civilno družbo že dolgo prepoznava kot resnega sogovornika in soustvarjalca sprememb na bolje, je zdaj torej tudi slovenski prostor postal preizkusni miljé takih usmeritev.

A na resornem ministrstvu za seznanitev s civilnim snovanjem zakonodajnih novitet, ki naj bi zagotovile bolj učinkovito preprečevanje napak pri zdravljenju, še niso našli časa – kljub védenju, da so zaposleni v zdravstvu že vse predolgo prisiljeni teči šprint na maratonu, kar le še povečuje možnost za napake.

Sestanek – upajmo, da kakovosten in učinkovit – bo. Jutri.