Srbski idol Chucka Norrisa

V minulih enajstih letih smo slišali na tone »grozljivih« zgodb o vročih gostovanjih v ligi ABA. Nekoliko starejši so jim običajno prisluhnili kot nedolžnim anekdotam, z oceno, da je vse skupaj le otroško nagajanje v primerjavi z nekdanjim jugoslovanskim prvenstvom, ko so se v Čačku, Skopju, Šibeniku, Zadru in še marsikje dogajali pravi trilerji. Gostujoči igralci so morali biti tedaj boljši vsaj za 20 točk, da so lahko upali na podaljšek, in so tako kot sodniki po tekmah proslavljali predvsem varen odhod domov z lokalne železniške postaje. Na uspeh na tekmečevem parketu so lahko računali le tako korajžni kot velejunak partizanskih filmov Bata Živojinović (ali v današnjem jeziku Chuck Norris), ki se niso prestrašili zmerljivk, pljunkov in trdih letečih predmetov, med katerimi so bili tudi steklenice, noži ali granitne kocke. Hkrati pa so morali umiriti domače moštvo, ki je na krilih psihološkega dopinga igralo kot v transu.

Da bo nova sezona lige ABA nekakšna prelomnica, so dobri poznavalci razmer opozorili že ob odločitvi, da bodo boji moštev iz šestih držav odslej edina odskočna deska za uvrstitev v evroligo. Vse ambicije, frustracije in pritiski na sodnike, ki so se doslej porazdelili na več front, v glavnem pa na državna prvenstva, naj bi v zgoščeni obliki izbruhnili na plano pomnoženi s še večno tlečim nacionalizmom in vse večjimi zahtevami kapitala. Zadnji nezahtevni meceni so pač izumrli ob začetku gospodarske krize in zdaj vlagatelji za sleherni evro, dinar ali kuno zahtevajo hitro viden rezultat. Najbolj črnogledi so tako pripravljeni staviti, da se bo vsaj eno moštvo predčasno umaknilo iz tekmovanja. Zaradi protesta, ne zaradi bankrota. In tudi ureditev združbe ABA je že kar nelogična za nove čase: za skupne finance so minulih enajst let skrbeli zdaj obubožani Slovenci, najbolj pretkane vloge so igrali hrvaški sodniki, lovorike pa osvajali Srbi. V spremenjenih okoliščinah je to že kar eksplozivna zmes.

Ali se bo napoved pesimistov uresničila, bo pokazal čas, toda že prve tekme so potrdile, da ne sodi v zvrst laične fantastike. Že glavni akter prvega incidenta je bil »zicer«: Duško Vujošević. S petkovimi grožnjami sodnikom kar sredi igrišča in melodramo po izključitvi, ki so pripeljali do nemirov v dvorani Pionir, je dokazal, da med dveletno odsotnostjo ni izgubil niti kančka volčjega značaja. Z njim je od vstopa v ligo ABA leta 2004 držal vodstvo tekmovanja in tekmece za talce, saj se je (pre)dobro zavedal pomena Partizana. Počel je, kar hotel, ustrahoval vse okoli sebe, razvnel navijače in vlival samozavest svojim košarkarjem, ki so praviloma najprej osvojili simbolični naslov v ligi ABA in se nato uvrstili v evroligo prek srbskega DP. Ko je med dvobojem z Zadrom vnovič predrzno vrgel rokavico celotni regiji, je v Beogradu v hipu oživel stari mit. O možu, ki lahko dobi tehnično napako, ne da bi prišel na tekmo, edinem trenerju, ki so mu dosodili tri sekunde v tekmečevi raketi, in mojstru, ki lahko izsili zmago tudi v vnaprej prodani tekmi. Liga ABA je bila zanj mačji kašelj, kako bo letos?