Vojna in mir: Srce dobrega v srcu teme

Kako južnosudanska begunka z vrtnarjenjem in pogovorom bije vojno za mir.

Objavljeno
17. maj 2017 14.15
Boštjan Videmšek
Boštjan Videmšek

»Sanjam o domu, miru, svojem velikem vrtu, dobri hrani, možu, prijateljih, ki jih ni več. Sanjam ponoči in podnevi. Nikoli se ne bom mogla navaditi na življenje v begunskem taborišču,« je pred svojo skromno kajuto v begunskem taborišču Kiryandongo v osrednji Ugandi dejala 34-letna Cacilia Abau iz Yeija v Južnem Sudanu.

Cacilia je v begunstvu že leto in pol. Ko je s tremi sinovi in hčerko po mesecu dni skrivanja v goščavi in večdnevnem pešačenju prišla v Ugando, ki z odprtimi rokami sprejema begunce iz sosednjih držav, je bila prepričana, da se bo lahko kmalu vrnila domov. A ni bilo tako. Vojna v Južnem Sudanu se je razplamtela in je že nekaj časa najbolj krvav konflikt v Afriki. Najmlajša država na svetu je kmalu po razglasitvi neodvisnosti (julija 2011), gnana na pogon naftnega bogastva in agresivnega zunanjega poseganja v njeno že tako šibko substanco (Kitajska, ZDA), začela pokati po umetnih etničnih šivih. Iz Južnega Sudana je pobegnilo 1,5 milijona ljudi; 1,2 milijona, več, kot je beguncev v celotni Evropski uniji, jih je našlo zatočišče v Ugandi, kamor naj bi do konca leta prišlo še pol milijona ljudi.

»Težko je, a se trudim, da bi bilo naše življenje podobno življenju doma. Z lastnimi rokami sem prekopala vrt in s prihranki od kenijskega soseda kupila njivo koruze. Zdaj vse dneve preživljam zunaj, tako je lažje. Ko sem v stiku z zemljo, sem najbolj živa. Med svojimi rastlinami in ljudmi lahko pozabim na vojno. Če ne bi imela zemlje, hvala bogu, da jo begunci dobimo v dar od ugandske države, bi verjetno kar umrla,« je povedala gospa, ki je v vojni izgubila moža in brata. V begunstvu ob štirih otrocih skrbi še za tri bratove. V pogonu je 20 ur na dan. Kuha, vrtnari, pere, skrbi za otroke in svojo zelenjavo prodaja na tržnici v bližnjem mestecu, kjer je beguncev več kot lokalnega prebivalstva. »Sem poslovna ženska,« se je med gručo otročajev, ki so s kepo blaga sredi velikanskega taborišča bosonogi igrali nogomet, zasmejala Cacilia. »Povsod vidim priložnost za ustvarjanje in tudi trgovino. Vem, kaj ljudje najbolj potrebujejo, in to jim poskusim ponuditi.

Za vse nas bi bilo veliko lažje, če ne bi ob vojni trpeli še zaradi posledic podnebnih sprememb. Suša, lakota ... V Južnem Sudanu vsak dan zaradi sestradanosti umre več sto ljudi. Življenjsko ogroženih je več kot polovica prebivalcev. Tudi tu ni dosti bolje. Deževna doba se uradno končuje, dežja pa skoraj ni bilo. Vodnjaki so prazni, njive suhe. Hudo bo.«

V taborišču, prej manjšem mestu, ki obstaja že od zgodnjih devetdesetih let, ko so se tu nastanili begunci pred krvoločno Gospodovo odporniško vojsko (LRA) Josepha Konya, delavno in zagrizeno gospo vsi poznajo. Kot pripadnica etnične skupine Moro je aktivna pri umirjanju strasti med Dinkami, ki imajo v Južnem Sudanu v rokah vse vzvode oblasti, in njihovimi »tradicionalnimi« sovražniki Nueri. Na področju Velikih jezer vojne sledijo beguncem v taborišča. Tudi v Kiryandongu. Cacilia se vidi kot mirovno posrednico. 

»Ne pustim, da bi vojna in sovraštvo obvladovala naše življenje. Hodim po taborišču in se ves čas pogovarjam z ljudmi. Dobro vem, kaj se dogaja v Južnem Sudanu in kdo je kriv za vojno, a v odnosih z normalnimi ljudmi, ki so zaradi vojne izgubili vse, tako kot jaz, to ni pomembno. Na istem smo. Nočemo maščevanja, hočemo mir!« je bila odločna Cacilia Abau.