Srečni ne tečejo, za srečo vsi

Ni hecno, da se človek vseh svojih začetkov in rojstev in prerajanj spominja nekako na jesen, ko se življenjski ciklus v naravi počasi spravlja v neki težko opisljiv mir in se, počasi, a vendarle končuje? Jesen je čas za pogumne. Za tiste, ki so se odločili, da bodo v življenju nekaj storili zase, da bodo lahko potem čim bolje bivali z drugimi, ne da bi se jim bilo treba povsem spremeniti, le nekoliko prilagoditi Sozemljanom.

Še nihče ni začel teči zato, ker je srečen. No, vsaj jaz takega ne poznam, pa sem bil kdaj poleg, ko so ljudje prožili prve korake. Otrok teče zaradi igre, odrasel človek začne teči zato, ker nekaj v njegovem življenju ni v redu. Nisem še srečal srečnega človeka, ki se je odločil teči. Nesrečnih pa kar nekaj. Odločiti se, začeti teči je pogumno dejanje, saj tako vsem pokažeš, da si se odločil oditi na novo pot. V naši naravi je, da svoje težave skrivamo pred drugimi, da o njih ne govorimo, da jih skrivamo v sebi, kot bi bile največji zaklad, čeprav so v resnici tisto, o čemer bi morali govoriti z najbližjimi.

Nadaljevanje kolumne Primoža Kališnika, si preberite na tej povezavi spletne strani Polet O2!