Stara šola prinaša uspehe

Trenerji prihajajo iz kolesarskih vrst in ta šport razumejo veliko bolje kot »učeni« diplomanti.

Objavljeno
26. september 2012 13.20
CYCLING/
Vito Divac, šport
Vito Divac, šport
Matej Mohorič je z zlato kolajno na cestni dirki in srebrno v vožnji na kronometer na SP kolesarski svet vnovič opozoril, da je Slovenija svojevrstna valilnica talentov. Na Nizozemskem so se mnogi spraševali, kako je to možno.

Uspehi na največji tekmah (v zadnjih letih so na SP osvojili pet, na EP pa osem kolajn) ne dokazujejo le izjemne nadarjenosti Slovencev za ta garaški šport, ampak tudi, da je v kolesarski vzgoji veliko več vsebine, kot jo ji priznajo v svetu, še zlasti pa doma. Za uspešno pionirsko-mladinsko vzgojo ne stoji samo klubski kolesarski ustroj, ki temelji na »preživelem« stopničastem vzponu in šolanju od dečkov do mlajših članov, ampak tudi cela vrsta predanih trenerjev – ta čas od selektorja Andreja Cimpriča in učitelja mladih Savčanov Matjaža Zevnika do Rogovcev Andreja Hauptmana, Marka Polanca, Mira Miškulina in Mihe Koncilije ter Novomeščanov Josipa Radakoviča in Sandija Papeža. Vsi ti trenerji prihajajo iz kolesarskih vrst in ta šport razumejo veliko bolje kot (z nekaj izjemami) »učeni« diplomanti Fakultete za šport.

V primerjavi z nekaterimi drugimi panogami je slovenska kolesarska šola zelo učinkovita, saj najbolj nadarjene mladince brez prehitevanja časa postopoma pripelje do vrha. To dokazuje število profesionalcev v elitnih klubih, pa tudi številčnost reprezentance na SP. Drugo leto bo že ducat profesionalcev v elitnih konkurenci WorldToura. Iz tega zornega kota je treba ocenjevati nastop na Nizozemskem. Svetovna prvenstva profesionalcev izstopajo le po prestižni mavrični majici. Sicer pa so le ena izmed vsakoletnih velikih klasik, posebna zaradi svoje spremenljivosti. Slovenija ima premajhno bazo vrhunskih kolesarjev za vse možne konfiguracije terenov. Specialista za ardenske klasike nikoli ni imela. Po svoji kolesarski strukturi so Slovenci zagotovo omejeni, nihče pa nima možnosti, da bi tako kot prvak Gilbert stavil le na eno dirko v sezoni. To je tudi prekletstvo slovenskega kolesarstva. Mladci na čelu z Mohoričem, Tratnikom, Polancem, Bogatajem, Pibernikom in Katrašnikom obetajo, da se bo to kmalu končalo. S slovenskim klubom v elitni konkurenci bi bilo seveda veliko lažje.