"Ste to vi naslikali?" "Ne, vi!"

»Ste to vi naslikali?« »Ne, vi!«

Nekega dne so Picassa poklicali na nemško poveljstvo, kjer ga je ošaben častnik nahrulil z vprašanjem:

»Ste vi protifašistični slikar?«

»Da, slikar sem,« je mirno odgovoril Picasso.

Nacist mu je pod nos pomolil fotografijo njegove slike Guernica, na kateri je prikaz opustošenja, ki so ga povzročili nemški bombniki med špansko državljansko vojno.

»Ste to vi napravili?« je zakričal nacist.

»Ne,« je odgovoril slikar, »vi!«

V zgodovini so pogosto težave z vzroki in posledicami, še zlasti če je oboje falsificirano, mitizirano ali kakor koli skrivljeno. Znano je, da so bili srednjeveški samostani pravcate tovarne lažnih dokumentov, ki so bili kajpak vselej v gmotno ali moralno korist Cerkve. Zato imamo zdaj Evropo, kakršna pač je, z mejami, regijami, posestvi in premoženji s koreninami v srednjem veku. Rimskokatoliška cerkev na Slovenskem je bogata tudi zaradi falsifikatov, ki so jih pred stoletji fabricirali menihi, no, ne samo pred stoletji ...

Zapleteni zgodovinski sklopi vzrokov in posledic so seveda tudi na Slovenskem: kdaj je bila kokoš in kdaj jajce, kdaj sprijena srednjeveška cerkev, kdaj Luthrova reformacija, kdaj Trubar, kdaj Slomšek, kdaj sežiganje protestantskih knjig in kdaj Slomškovo Krščansko devištvo (Nauki, vzgledi in molitve za dekleta), kdaj Mahnič, kdaj Kardelj, kdaj prižnica in kdaj komunistična propaganda, kdaj okupacija in razkosanje Slovenije in kdaj upor, kdaj partizani in kdaj vaške straže s kolaboracijo.

V ponedeljek je bil, kot se reče, dan upora proti okupatorju, kajti pred 68 leti so se v Vidmarjevi hiši zbrali predstavniki različnih političnih struj, v današnjem žargonu bi jih poimenovali »opcije«. Predstavniki komunistov, krščanskosocialističnega sindikata JZS, oporečnikov iz vrst sokolov in kulturnih delavcev. V Slovenski novejši zgodovini, ki jo je pred štirimi leti izdal Inštitut za novejšo zgodovino, piše (avtor prispevka Bojan Godeša), da so ustanovili protiimperialistično fronto. Mnogi zagrizeni antikomunisti, pravi ali spreobrnjeni, se še danes naslajajo nad tem podatkom, češ, tedaj sploh niso ustanavljali Osvobodilne fronte, OF, temveč antiimperialistično fronto; ni čudno potemtakem, da so ljudje vzeli v roke orožje in se branili pred tem rdečim demonom.

Zgodovinar Božo Repe to zavrača: »Mimogrede, kot je dokazal dr. Bojan Godeša, se je OF že od vsega začetka imenovala tako, izraz protiimperialistična fronta sta v nekaterih poznejših poročilih iz partijskih razlogov uporabljala Edvard Kardelj in Boris Kidrič« (Mladina). No, desetletja smo 27. aprila praznovali dan OF, kar je v resnici bil, čeprav so se ustanovitelji sestali večer prej; apostoli preobrnjene zgodovine pa so dosegli, da smo praznik preimenovali v dan upora proti okupatorju.

Kakšnega upora neki?! Ni znano, da bi se 27. aprila 1941 kjer koli na Slovenskem streljalo, da bi pokale bombe ali da bi sploh smrdelo po smodniku. Preimenovanje praznika je bila hipokrizija, ki počasi vodi k fabriciranju nove zgodovinske »resnice«, torej k postopnemu falsificiranju. In nekega dne se tako ne bo več vedelo, da se je na ta dan ustanavljala OF, temveč naj bi bil nekakšen abstrakten upor, najraje vsega slovenstva hkrati. In od tod ni več daleč do »strokovnih« razlag raznih »zgodovinarjev«, da so upor vodili Rimskokatoliška cerkev in belogardisti, partizani pa da so bili samo komunistična zgaga in so zanetili državljansko vojno. To bi bil podoben preobrat v zgodovinski zavesti, kot se je zgodil Srbom z mitom o kosovski bitki in kot so ga Italijani zmanipulirali s fojbami.

K ustvarjanju nove »zgodovinske resnice« sodi tudi teza, da so OF »podtaknili« komunisti - kar spet ni res. Partija je bila na začetku vojne dobro organizirana, a sorazmerno nepomembna politična sila, in zato ni bilo prav nobene potrebe, da smo dan OF sprenevedavo potvorili v dan upora proti okupatorju. Upor se je na Slovenskem začel že s tajno organizacijo Tigr, da niti ne govorimo o manj znanem marežganskem uporu v zgodnjih dvajsetih letih. Italija je bila že tedaj okupator Primorske, mar ne?

Mimogrede, Niko Kavčič v svojih spominih (Pot v osamosvojitev, 2001) piše: »Škoda, da OF in komunisti že leta 1941 niso znali spreminjati svojega političnega kurza. Tigr bi tedaj moral postati četrti skupinski koalicijski partner v OF. To je bila zgodovinska napaka slovenskih komunistov, ki so s svojo sektaško politiko izločili borce Tigra.« Ti primorski prvoborci pa so v partizanih preživeli marsikatero težko uro!

V nasprotju z »novo zgodovino«, po kateri je partija z OF in Dolomitsko izjavo zmanipulirala vse, je marsikatero dejstvo te zgodovine sfabricirano »v samostanih«. Kot piše Kavčič, so bili komunisti v partizanih dolgo v manjšini, zbirali so se v majhne konspirativne skupine, a sčasoma jim je uspelo širiti svojo propagando. Nisem razumel Kardeljevih in Kidričevih člankov, v katerih sta zagovarjala tezo, po kateri ima delavski razred vodilno vlogo tudi v odporu, piše Kavčič, utemeljitelj modernega slovenskega bančništva. Borci so z začudenjem in nejevoljo poslušali, da general Maister ni pomembna osebnost itd.

Komunisti so na Slovenskem v resnici odigrali zelo protislovno vlogo, ki je morda polna neke notranje dialektike. To bo treba še raziskati, ne pa pisati zgodovine črno-belo, kvaziideološko, prehajajoč iz vzroka na posledico in nasprotno. Od zbombardirane Guernice k Picassovi sliki in od slike nazaj k nacistični ošabni represiji - celo nad slavnim slikarjem. Kako »fluidno« je vse skupaj in se ne da strpati v strogo zastražene doktrine, pravi v predgovoru k zadnji knjigi Franceta Bučarja (Slovenci in prihodnost) Tine Hribar: »Knjiga Rojstvo države temelji na dveh ugotovitvah. Prva je, da obstaja neposredna povezava med osvobodilnim bojem v letih 1941-1945 in osamosvojitvijo leta 1991 ...«

Slovenski osvobodilni boj, piše Hribar, se je med drugo svetovno vojno po Bučarju začel kot prelom z omejenostjo in prestrašenostjo, ki sta se skrivala za razumskostjo.

In še drobceno dejstvo, ki so ga menihi v samostanih pri falsificiranju dokumentov brez pomisleka zavrgli. Je teritorialna obramba vojaško odlično izpeljala desetdnevno vojno? Nekdanji general Ivan Dolničar je odgovoril, da je bila vselej odlično pripravljena, vselej najboljša, dobro vodena, dobro organizirana. »A treba je dodati še nekaj, kar se pogosto pozablja. Večina ljudi v teritorialni obrambi je bila komunistov. Komunisti so pravzaprav vodili vojno za osamosvojitev Slovenije, tako je pač bilo, vojaki, starešine, večina je bila komunistov.« Janez Janša je tedaj kot obrambni minister ponudil Dolničarju, da bi vodil teritorialno obrambo, a je general odklonil.

Letošnje praznovanje dneva OF, pardon, upora proti okupatorju, se je zdelo ideološko nekoliko manj vročično - morda zaradi luninega mlaja, »prazne lune«, morda so se apostoli nove, osvežene in sproščene zgodovine čez praznike malce polenili in potuhnili, morda se je praznik »ideološko« izčrpal že s tem, da jim ga je uspelo vsebinsko izprazniti in tako ni več povod za poulične boje. Je pa opazno, da je zgodovinopisje, ki še vedno stavi na doslej znana in preverjena dejstva, krenilo v nekakšno, tudi medijsko protiofenzivo. Verjetno je treba ljudi opozoriti, naj ne nasedajo marketinškim akcijam s Hudimi jamami.

In še nekaj je: ekonomska in socialna kriza! Se je smiselno po skoraj 70 letih prepirati o tedanjih dogodkih, ko imamo tu in zdaj ne ravno kri v dobesednem pomenu, temveč žrtve, ranjence in talce nekega bleščečega, toda navznoter gnilega, sprijenega sveta? Sedemindvajsetemu aprilu sledi prvi maj, praznik dela, ki bo, upajmo, še bolj preusmeril pozornost od zgodovinarskih virtualnih svetov in časov k resničnim problemom sedanjih in prihodnjih generacij. Ekonomska kriza je kot Marxov mrtvaški prt Johna Kennetha Galbraitha.

Če bi Pablo Piccaso naslikal dušo Slovenca, bi se ta zagotovo začudil, če že ne zgrozil: »Ste to zares vi naslikal?« - »Ne, vi!«