Štiristo tisoč za eno žensko?! Še en primer slabe banke

Ko slišim izraz slaba banka, najprej pomislim na preprogo, pod katero se da pomesti marsikaj, vsega pa vendarle ne. Prej ali slej pride čistilka, ki bo umazanijo odstranila, naposled pa se ujezila in preprogo izprašila s klofarjem. V dobrih starih časih je bil pred stanovanjskimi bloki drog, na katerega se je obesilo preprogo in se je potem po njej neusmiljeno udrihalo, dokler je ubožici uspelo izdahniti še kak prašek. Pravzaprav našo svinjarijo.

Trenutna slovenska oblast si je zamislila, da bo vso svinjarijo pometla v t. i. slabo banko, nacionalne finančne lepotice pa bodo potem kot prenovljene, dišeče damice. Pravzaprav so tudi čudeži možni, vprašajte pristojne v Vatikanu. Nekega dne pridem iz Ljubljane v Kolomban – ne kot po navadi v petek, ampak v ponedeljek – in slišim v sosedovem bazenu čudno cviljenje. No, tam notri pa gromozanski pes, ki je stopil na ponjavo, s katero je bil pokrit bazen, udrlo se mu je, ven ni mogel priti, poleg tega pa se je še zapletel v vrvice. Sosedov Rex. Bal sem se spustiti v vodo, ker ne veš, kako se bo žival odzvala, zato je bila nujna medsosedska pomoč. Za psom, ki ga niso bili nikoli umili, je ostala tako umazana voda, da je bilo treba popolnoma izprazniti in pomiti bazen. Veš, pravi nekdo, Rex se tu ne bo nikoli več prikazal. Kaj!? Čez dan ali dva je bil na hribu, od koder je opazoval opustošenje za seboj, toda to ni bil več tisti umazani pasji osebek, temveč čist kot zloščeni škorenj.

Drugače povedano: ni je slabe banke, v kateri bi po »terapiji« ostala uporabna voda; vse bo treba prej ali slej zavreči v čas in naravo, ki sta edina zmožna prečistiti človeško omejenost. In ta je kajpak neuničljiva. Kajti miselnost slovenskih politikov in bankirjev, ki se zdaj zanašajo na slabo banko kot na rešitev – ne na dobro banko!, je spervertirana bolj od vsake Grimmove pravljice. Primer: bankir baron Nathan Rothschild je dajal lep del svojega premoženja dobrodelnim ustanovam in posameznikom. Na dan poroke njegove hčere je prišel berač po dvesto kron, ki jih je dobival vsako leto. Tajnik pa mu je dal samo sto kron, rekoč: »Možakar, letos boste morali biti zadovoljni s polovico, ker se moži baronova hči in so stroški ogromni.«

Siromak žalosten odide in sreča prijatelja. Ta ga vpraša, zakaj je tako potrt. »Kar sam presodi, ali sem upravičeno žalosten ali ne. Rothschildova hči se moži z mojim denarjem!«

Ob taki dobrodušni naivnosti se seveda lahko samo nasmehnemo, ko pa to preraste v mentaliteto političnega in bankirskega sloja neke države, recimo Slovenije, postane vse skupaj skrb zbujajoče. To ne gre več za sto kron, ampak za milijarde. In dejstvo je, da še vedno nimamo resne analize, kako je uspelo politikom in državnim finančnikom zavoziti državo iz »zgodbe o uspehu« na kolovoz preživetja. Pravzaprav je vse jasno: nimamo pravih regulatorjev, niti vsaj mafije, ki je vedno znala poskrbeti za svoj delež. Mafiji se lahko očita karkoli, ampak ne finančne »nediscipline«. Ko gre za denar, so doni iz Corleoneja boljši od finančnih ministrov.

Leta 1982 so pod mostom čez Temzo v Londonu našli obešenega Roberta Calvija, nekdaj vsemogočnega in spoštovanega predsednika Ambrozijanske banke. Najprej se je pomislilo na samomor, toda le kdo bi se podal v London, da bi se tam obesil pod Blackfriars Bridge, most črnih bratov? Naš Tone Hočevar je pred desetimi leti poročal, da so »božjega bankirja«, kot so rekli Calviju, najprej ubili, potem pa teatralno obesili pod most – in vse to zaradi tega, ker naj ne bi dobro upravljal z denarjem, ki so mu ga zaupale mafijske družine, prala pa ga je Ambrozijanska banka s svojimi podružnicami na tujem. Drugi razlog za umor naj bi bila nevarnost, da bo zaradi propada banke prestrašeni Calvi izblebetal skrivnosti, ki jih je dobro poznal, saj je sam vodil pranje mafijskega denarja s pomočjo Ambrozijanske banke in vatikanske banke IOR.

Ko je bankrotirala Ambrozijanska banka, je izbruhnil škandal mednarodnih razsežnosti, v središču pa je bila prostozidarska loža P2, ki je združevala mogočneže z obeh strani zidov v Rimu (Vatikana in Italije), tam pa so se smukali tudi argentinski generali in še kdo. Lažno, neregularno ložo je vodil Licio Gelli, ki ga je aretirala švicarska policija, izročila Italijanom – potem pa presenečena ugotovila, da je Licio spet v Švici. Ja, v Italiji imajo vsak dan kak čudež.

V zvezi z ložo P2: pred časom sem v Rimu dolgo debatiral s tedanjim slovenskim veleposlanikom pri svetem sedežu Štefanom Faležem in najbolj me je presenetila njegova izjava, da se niso nikoli bali komunistov, temveč prostozidarjev. Glej ga, zlomka, tedaj nisem vedel čisto nič o prostozidarjih in domišljal sem si, da smo mi – z rdečimi zvezdami – glavna nevarnost za krščanstvo in za samega boga. Če je imel Falež prav, se gre slovenska duhovščina povsem napačno bitko: proti komunizmu, ne pa proti prostozidarstvu. Očitno bo slednje šele treba najti in linčati. Hec pa je tudi v tem, da so lažno ložo P2 zasnovali za vatikanskimi zidovi. Pa naj se človek znajde!

In še en mimogrede: kar nekaj sem se ukvarjal z imenom Ambrozijana. Vem, da je ambra dišeča, smoli podobna snov, ki jo izloča črevesje nekaterih kitov; verjetno so Grki iz tega izvrtali, da gre za jed bogov, ki daje nesmrtnost in večno mladost; ambrozijski pomeni božanski, nebeški, nesmrten; no, iz tega je krščanstvo v svojem najzgodnejšem obdobju izcimilo sv. Ambrozija, milanskega nadškofa, ki naj bi uredil liturgijo, pospeševal cerkveno petje (ambrozijansko petje) itd. Ambrozijansko petje se je skozi zgodovino prevesilo na finančno področje, kjer se kajpak poje čisto drugače. In je treba tudi tu in tam utihniti, bankrotirati po domače.

Ta kratek izlet v Vatikan smo si privoščili, ker nam kajpak ne gre iz glave slaba banka, tipično vatikanska rešitev vseh finančnih zadev – za nazaj, za zdaj in za naslednjih dva tisoč let. Slaba banka? Nič bolj preprostega, prenesimo vse minuse na mariborsko nadškofijo! Država bi se zlasti pri financah morala učiti od cerkve. Vojvoda guiški se je nameraval odpovedati bogatim cerkvenim dohodkom, da bi se poročil z lepim dekletom. »Se vam to res izplača?« ga je vprašal kardinal Richelieu. »Odpovedujete se štiristo tisoč frankom na leto zaradi ene ženske. Pomislite, koliko bi se jih odpovedalo štiristo tisoč ženskam, da bi imeli vaše prejemke!«

Še en primer slabe banke?