Štirje polčasi nove oblasti

Načeloma v slovenski politiki velja, da je proces oblikovanja nove oblasti podoben nogometni tekmi, saj ima dva polčasa: zmago na volitvah ter oblikovanje koalicije. No, v tednu, katerega konec držite v rokah, pa je postalo jasno, da je v blatnodolski politični realnosti polčasov lahko več. Lahko so, denimo, štirje.

Potem ko si je novi predsednik vlade okoli vratu nadel mlinski kamen odvisnosti od upokojenske stranke in njenih desetih glasov, smo imeli državljani dvomljivo čast opazovati tudi hecne rituale okoli rojevanja koalicijske pogodbe. Slednja se je v svoji (za zdaj) končni različici razvlekla na več kot sedemdeset strani, šefi treh koalicijskih strank pa so jo parafirali na relativno bizaren način.

Dogodek je bil namreč medijsko napovedan, nato (menda na zahtevo SMC) zaprt za javnost, ta pa je vseeno videla posnetek treh politikov, ki kracajo po papirju, saj je – tako so poročali – vse skupaj z mobilnim telefonom posnel eden od predstavnikov za odnose z javnostmi ene od koalicijskih strank. Kdo ve, morda pa je to tisto inovacijsko novinarstvo, za katerega se bo menda zavzemala prihajajoča koalicija.

Šalo na stran: ta toplo-hladni odnos, ki ga do političnih ritualov gojijo v Cerarjevi vladi, je verjetno zgolj simbol zavedanja, da je še vsaka koalicijska pogodba slej ko prej ostala zgolj mrtva črka na papirju. Nekatere bolj, druge, resnici na ljubo, manj, a mimo osnovnega preverjanja kompatibilnosti strank je koalicijska pogodba po njenem podpisu in formalni sklenitvi koalicije uporabna le še kot orodje medsebojnega političnega obračunavanja med partnerji, ki so se prešerno smejali ob podpisu sporazuma. No, ali pa ob njegovem parafiranju.

Kajti, če že pogodba sama kmalu postane le kos papirja (oziroma, v našem primeru, dvainsedemdeset kosov papirja), to toliko bolj velja za parafiranje pogodbe. O tem, koliko pri nas velja parafa na političnem dokumentu, ve veliko povedati Zoran Janković. Ta je leta 2011 po zmagi na volitvah namreč že dobil parafe koalicijske pogodbe prav vseh potencialnih partnerjev, tudi Gregorja Viranta, pa je ta tako rekoč isti hip prebegnil k SDS ter prispeval odločilne glasove za oblikovanje Janševe vlade.

To seveda ne pomeni, da se lahko do jutri popoldne, ko naj bi sledil tudi dejanski podpis pogodbe, bodisi Karl Erjavec bodisi Dejan Židan premislita in prestopita v nasprotni tabor. A to predvsem zato, ker nasprotnega tabora – ni. Če smo odkriti, ga Cerar niti ne potrebuje. Vse to si je namreč nakopal kar v koalicijo v podobi Karla Erjavca, ki ne bo dvakrat pomišljal, ko bo treba naviti ceno za njegov obstanek v vladi.

Sestavljanje slednje pa je četrti polčas zmage na volitvah, ki ga novi predsednik vlade igra le z muko. Verjetno še nikoli nismo videli toliko kompliciranja glede ministrskih imen, kar je nujna posledica dejstva, da si je Cerar omislil zgolj dva koalicijska partnerja in že tako plitek kadrovski bazen še dodatno izpraznil. Tri stranke enostavno ne morejo zlahka poiskati ljudi, ki bi bili hkrati vešči politike in dovolj podkovani v resorju, ki naj bi ga pokrivali ter – na to je SMC menda še posebej pozorna – hkrati ne bi bili obremenjeni s preteklimi zgodbami.

Če k temu dodamo še dejstvo, da je v dveh mesecih od zmage na volitvah Miro Cerar pokazal izjemen talent za izbiranje napačnih bitk (kot je bilo denimo prerivanje glede komisarske kandidature Alenke Bratušek), hitro pridemo do sklepa, da ekipa, ki jo bo parlamentu predlagal mandatar, vsaj na začetku še zdaleč ne bo optimalna. Kar pomeni, da tudi morebitni poskusi dejanskega uveljavljanja koalicijske pogodbe ne bodo preživeli prvega srečanja z realnostjo.