Stojanovićev cilj: stran od Andore in San Marina

Kaj še lahko opravi Slaviša Stojanović v vlogi selektorja slovenske nogometne reprezentance? Ne veliko, Rio de Janeiro in Ljubljano res loči 9600 km (Maribor še dobrih 100 km več), bi mnogi zatrdili ob pogledu na nezavidljiv položaj moštva v kvalifikacijski skupini E in – še huje – število golov, ki jih v povprečju prejema Stojanovićeva barka. Dajte no, do Brazilije je možno priti v pičlega pol dneva, bi odvrnili drugi ob podatku, da je do konca kvalifikacij za SP 2014 na voljo osem tekem, torej ogromnih 24 točk. Realist, ki v boj za ples na Copacabani ni vpet ne čustveno ne interesno, bi rekel: »Kmalu bomo vedeli, ali res plujemo na titaniku.«

Gotovo ni prijetno, da je Slovenija po le dveh tekmah z reprezentancama iz srednjega kakovostnega razreda padla v družbo Andore, San Marina in Liechtensteina, prav tako ni vzpodbudno, da so osvojili več točk celo Armenija, Azerbajdžan in Litva. Položaj, v katerega so zašli Slovenci, ni obetaven, toda, mar je res napočil čas za oktobrsko revolucijo? Slovenci imajo pred seboj navidez lahkoten razpored šestih tekem, ko se bodo po dvakrat pomerili s Ciprom, Albanijo in Islandijo. Če bi jim uspelo, bi si lastili 18 točk, če bi nato doma preživeli še Norveško, bi jih imeli najmanj 19, če bi se nato za konec pomerili s tedaj že zmagovalko skupine Švico, bi ... »Lahko pa pristanemo tudi na petem mestu,« bi prekinil fantaziranje Mišo Brečko.

V nogometu namreč ni lahkotnega urnika ali tekem z vnaprej znanim izidom, četudi ti stoji nasproti selekcija štromarjev, kot se je nekoč izrazil Srečko Katanec po polomu na Ferskih otokih. Na »vnaprej dobljenih tekmah« pregovorno zmagujejo le optimalno pripravljene nogometne ekipe, ki so povsem osredotočene na svoje značilnosti in posledično znajo uveljaviti svojo – igro. Če bo Stojanoviću uspelo pozabiti na »nesrečne dogodke« iz Stožic in Osla, odmisliti boleče zapise »dežurnih kritikov«, ki jih pogosto izpostavlja, ter usmeriti misli v prvo tekmo s Ciprom, potem bi bil lahko oktobra uspešnejši kot septembra. Kam pa bi prišli, če bi selektorja lahko ustoličili ali odstavili novinarji? To zmorejo le njegovi (ne)uspehi.

Cilj, ki ga je selektorju postavil Aleksander Čeferin, je že dolgo znan. Toda, kot bi rekel znameniti ruski pisatelj, če se boš med potjo do cilja začel ustavljati, da bi kamenjal vsakega psa, ki laja nate, ne boš nikdar dospel do cilja. Selektor bo konec tedna – ko bo objavil seznam reprezentantov za bližajoči se tekmi s Ciprom in Albanijo – potreboval prav odločnost, pozitivno aroganco in ciljno usmerjenost. Če bi želel ugoditi vsem (ne)realnim željam stroke, samozavestnih gostiteljev tekme s Ciprom in navijačev (Kampl, Jović, Cvijanović, Berić, Rajčević, Velikonja, Vučkić, Lazarević ...), bi bil vnaprej obsojen na neuspeh.