Stojanovićeva zgodba o neuspehu

Realnost? Slabih 40 vpoklicanih reprezentantov, enajst debitantov, štirje sistemi igre  in skromen izkupiček točk.

Objavljeno
15. november 2012 21.28
Posodobljeno
16. november 2012 05.00
Slovenija, Ptuj, 02.09.2012. Slavisa STOJANOVIC, selektor slovenske nogopmetne reprezentance, med zborom slovenske nogometne reprezentance v hotelu Primus na Ptuju. Foto: Uros HOCEVAR/Delo
Jernej Suhadolnik, šport
Jernej Suhadolnik, šport
Po zadnjih tekmah v Tirani in Skopju, ko so izgubili vero v srečni konec zgodbe s Slavišo Stojanovićem tudi akterji, katerih glas je bil pred dobrim letom odločilen za ustoličenje 42-letnega Ljubljančana, bi bilo najlažje plavati s tokom, ki je močnejši od tacenskih brzic. Treba je odstaviti celoten strokovni štab, predsednika Aleksandra Čeferina in druge, ki naj bi lani nekritično dvigovali glasovalne kartončke zelene barve, številnim reprezentantom pa se zahvaliti za doslej opravljeno, bi lahko povzeli sporočila navijačev na spletnih forumih.

Ali smela trditev drži, ni pomembno, o tem tako ali tako odloča NZS. Navijači lahko v nedogled tolčejo z glavo ob zid, si ob negledljivih igrah reprezentance pomagajo tudi s prozakom, vendar to je to. Tudi trditev o moči »sedme sile«, da je torej pero močnejše od meča, je iz trte zvita – ukaze namreč izdaja tisti, ki ima zlato, četudi ni car. Novinarji lahko le spremljajo napredek reprezentance in na kritičen način ocenjujejo, kakšne so (ne)realne možnosti za izpolnitev zadanih ciljev. To od njih pričakujejo tako delodajalci kot kupci, torej bralci, gledalci in poslušalci.

Aktualna zgodba je formalno vzniknila 24. oktobra 2011, ko se je na Brdu predstavil naslednik prejšnjega selektorja Matjaža Keka. Slaviša Stojanović je tedaj napovedal: »Korenitih sprememb ne bo, gotovo pa bo nekaj novosti.« Realnost? Slabih 40 vpoklicanih reprezentantov, enajst debitantov, štirje sistemi igre – ki imajo resda zelo podoben koncept – in skromen izkupiček točk v kvalifikacijah za mundial v Braziliji ne bi predstavljali zadostne ozimnice niti za Vicenteja del Bosqueja, ki tako rekoč nima opozicije.

Stojanović seveda ni kriv za to, da so nekateri legionarji zašli v slepo ulico v svojih klubih in da so nekaterim ponagajale poškodbe. Drži pa trditev, da po devetih tekmah – in po 40 % odigranih tekem v tem ciklusu – ni povsem vidno, kdo je drugi napadalec ob Timu Matavžu in kdo sestavlja udarno navezo v zvezni vrsti. In, kot je nehote sporočil tudi novi zvezdnik spletnih družbenih omrežij Ivo Milovanovič, kadrovsko opozorilo iz Osla, ko smo morda zapravili ples po Copacabani, ni bilo dovolj.

Zbledel je tudi nekoč sloviti verz: »V dobrem in v slabem za Slovenijo živimo. Evropa, poglej: Slovenijaaaaa gre naprej!« Čeprav imajo navijači občutek, da nazadujemo s pospeškom 9,81 m/s2, se zdi, da niti Isaac Newton ne bi znal določiti, v katero smer se trenutno podaja slovenska reprezentanca. Morda bi morali vsi skupaj obnoviti znanje besedila »južnoafriške« himne ali vsaj dveh njenih verzov. Prvi pravi: »Ni nas strah nikogar pred nami, ni nas strah prevar in psovk.« Drugi pa: »Naj kar govorijo nesmisle in laži, čas je, da povemo, kdo smo mi.«