Strici iz ozadja

Bančni vlagatelji so iz kriznih članic evrolanda umaknili že za 326 milijard evrov kapitala.

Objavljeno
21. september 2012 22.30
EUROZONE ECB/GERMANY
Damijan Slabe, zunanja politika
Damijan Slabe, zunanja politika
Za izhod iz finančne krize moramo zagnati gospodarstvo, za zagon gospodarstva pa nujno potrebujemo nove investicije, nam zadnje čase dopovedujejo evropski politiki. Slovenskih so pri tem polna usta tujih »strateških partnerjev«, »investitorjev« in »dokapitalizacij«. Kar je, milo rečeno, politično pravljičarstvo. Kot da bi tuji bankirji in investitorji kar čakali v vrsti, kdaj in kje vložiti denar v panoge, ki so na bobnu, in v banke pred bankrotom.

Dogaja se kvečjemu nekaj diametralno nasprotnega. Po podatkih, ki jih je ta teden, sklicujoč se na Bloombergove ugotovitve, objavilo več evropskih gospodarskih časopisov, kapital iz kriznih članic evrske unije vse bolj divje beži, ne pa da bi vanje investiral. V zadnjem letu (do konca letošnjega julija) so namreč bančni vlagatelji iz prezadolženih članic umaknili že za nič manj kot 326 milijard evrov kapitala. Če se je na začetku krize to dogajalo samo na Irskem in v Grčiji, je v zadnjih dvanajstih mesecih kapital z neverjetnim pospeškom začel bežati tudi iz Španije in Portugalske.

Da bi bil šok še večji, vsa ta ogromna vsota ni poniknila v davčne oaze ali na ono stran Atlantika, ampak se je po ugotovitvah Bloombergovih analitikov prelila kar v naši lepi, skupni in za skupno valuto tako zaskrbljeni evrski uniji. Za približno tolikšno vsoto, kot jo je v zadnjem letu izgubila v krizo zabredla periferija, so se namreč v istem obdobju povečali depoziti v bankah sedmih držav, ki veljajo za tako imenovano »jedro« evrocone. Torej v Nemčiji, na Nizozemskem, tudi v Franciji in nekaterih severnoevropskih članicah.

Posledice utegnejo biti katastrofalne. Če namreč z računa izvzamemo financiranje centralnih bank, Bloombergovi podatki kažejo, da so depoziti v Grčiji realno strmoglavili za 19 odstotkov (za 42 milijard evrov), v Španiji pa za 10 odstotkov (244 milijard evrov). Z drugimi besedami to pomeni, da beg kapitala v veliki meri izničuje tudi napovedane učinke Draghijeve politike pomoči, ki naj bi jo prezadolženim članicam dajala ECB. Še huje je, ker taka selitev kapitala »defragmentira« kakršno koli enotnejšo fiskalno politiko unije in napovedano »bančno unijo«, o kateri so finančni ministri evrske skupine razpravljali na Cipru. In bili na koncu menda precej skeptični.

Alberto Gallo, vodja raziskovanja pri Royal Bank of Scotland, pravi, da tak »beg kapitala vodi v dezintegracijo evrocone in v nevarno zaostrovanje napetosti med periferijo in centrom«. Podjetja na periferiji, ki so prisiljena najemati vse dražje kredite, tako »nikakor ne morejo zagotoviti gospodarske rasti«. Ker se investicijam v tveganih članicah vse bolj očitno izogibajo tudi banke iz sicer dobro stoječih članic evrske skupine, saj raje vlagajo doma, smo se znašli v začaranem krogu, iz katerega ni videti izhoda.

Strici iz ozadja, pa ne tisti naši, torej delujejo. Kot bi imeli od začetka krize v rokah dobro pripravljen načrt.