Tiskane izdaje
Septembra 2001 je bilo kataklizmično zrušenje gorečih newyorških dvojčkov videti kot postmoderna metafora za zaton ameriške hegemonije v 21. stoletju.Nekateri so v njej videli potrditev napovedi, da bo to stoletje pripadlo predvsem azijski velikanki Kitajski. Ta vizija se spreminja v realnost hitreje, kot je lahko kdor koli pričakoval. Deset let po usodnem 11. septembru je svet spremenjen, njegovo geostrateško težišče se je pomaknilo na vzhod, proti Aziji. Po eni strani se silovito razvijajo države BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska, Južna Afrika). Zahod na čelu z ZDA kot vodilno gospodarsko, politično in vojaško silo sveta pa postaja utrujen in gospodarsko oslabljen, po prvi veliki finančni krizi leta 2008 – in pred novim padcem, ki se verjetno bliža to jesen.
Najbolj elitne ameriške korporacije so sicer še vedno čvrsto v svetovnem vrhu po svoji konkurenčnosti, tehnološki naprednosti in vlaganjih v raziskave in razvoj, po drugi strani pa država ne zmore financirati svojih izdatkov brez orjaškega zadolževanja. To je očitno znak slabosti, šibkosti, kar, mimogrede, velja tudi za zadolževanje Slovenije. Zaradi financiranja vojne proti terorju sta ameriški primanjkljaj in javni dolg šinila v višave. Tudi zato, ker je kakršno koli povišanje davkov za ameriško politiko tabu. ZDA so nedavno prvič v zgodovini izgubile prestižno bonitetno oceno AAA, kar je bilo še nekaj let nazaj videti čista znanstvena fantastika. A tujina je še vedno pripravljena financirati njene dolgove, ameriške državne obveznice so še vedno zatočišče za kitajske, japonske, arabske in druge prihranke.
Zato smo bili v zadnjih desetih letih na račun »vojne proti terorju« priča orjaškemu prerazporejanju svetovnega bogastva. Po ocenah ameriških ekonomistov, tudi nobelovca Josepha Stiglitza, je financiranje vojn v Iraku in Afganistanu skupaj s stroški za domovinsko varnost stalo do šest tisoč milijard ameriških dolarjev. Za primerjavo: to je približno toliko, kot znaša 34 letnih proračunov Evropske unije.
Tudi če upoštevamo dejstvo, da je ameriški kongres za vojaške operacije odobril »le« 1300 milijard dolarjev, je to zares velikanska vsota denarja. Skoraj nemogoče se zdi, da se je – ob mobilizaciji tolikšnih sredstev in najbolj dovršenih obveščevalnih služb in vojaških sil sveta – lahko glava Al Kaide in domnevni »mastermind« napadov 11. septembra, Osama Bin Laden, nenavadno uspešno, več kot devet let, skrival pred ameriško roko maščevanja. S takšnimi finančnimi, tehnološkimi in človeškimi viri, kot jih premorejo in kot so jih porabili, bi namreč Američani že lahko poslali svoje specialce tudi na Luno in tam poiskali svojega smrtnega sovražnika.
Tako pa je bil odziv velesile prvenstveno usmerjen na tarčo, ki je najbolj ustrezala strateškim interesom tedanje Busheve administracije: nadzoru naftnih vrtin in strateški umestitvi njihove velike vojaške sile na geopolitično občutljivem območju med Izraelom In Iranom. Vojna v Iraku (in kasnejša v Afganistanu) bo zapisana kot temna lisa v zgodovini ZDA in držav, ki so izpeljale invazijo na to državo, povzročile veliko gorja in izgubo življenj desettisočev povsem nedolžnih civilistov. Režim iraškega diktatorja Sadama Huseina je bil resda vse prej kot demokratičen, ni pa imel nobene zveze z Al Kajdo, Osamo Bin Ladnom in napadi 11. septembra. Tudi med teroristi, ki so ta dan ugrabili štiri letala, ni bilo nobenega Iračana, temveč večinoma Saudijci. A Američanom še na misel ni prišlo, da bi zato kakor koli sankcionirali to svojo zavezniško državo – z režimom, ki je v marsičem enako represiven, kot je bil iraški. Irak je bil tarča, ki so jo jastrebi v tedanji Bushevi administraciji določili že pred dogodki 11. septembra. Potrebovali so le še opravičilo, da svojo namero upravičijo pred mednarodno in domačo javnostjo – in našli so ga v sfabriciranih sumih in prirejenih »dokazih«, da Irak poseduje sredstva za množično uničevanje.
Dejstvo, da lahko velika sila – ko njeni cilji in strateški interesi posvečujejo sredstva – nekaznovano sankcionira kogar koli, brez vsakih trdnih dokazov, zagotovo ne povečuje občutka varnosti v mednarodni skupnosti. Svet zato tudi po letošnji eksekuciji tarče številka 1, bradatega Saudijca Osame Bin Ladna, ni nič bolj varen, kot je bil pred desetimi leti. Če ne prej, se lahko tega zaveste vsakič, ko se morate na letališču sezuti ali pa ko vam varnostniki pred poletom zaplenijo steklenico vode v potovalnem nahrbtniku. Vsiljeni strah pred nevidnim sovražnikom upravičuje nadzor Velikega brata nad množicami in potiska posameznika v podrejen položaj do represivnih aparatov države. To pa je posledica 11. septembra, ki nas lahko precej bolj vznemirja kot premik svetovnega ravnotežja proti vzhodu in jugu.
