Tiskane izdaje
Poslavlja se zadnji rimski cesar! Že pred tedni so v Rimu prodali zadnje vstopnice za tekmo med Romo in Genoo. Več kot 65 tisoč kart je bilo, pokupili so jih v trenutku. Veliko ljudi bo stalo pred olimpijskim stadionom, čeprav ne bodo smeli noter. Vsaj slišali pa bodo, ko bo završalo, vzklikali bodo žogobrcu, ki se je že pred koncem kariere spremenil v mit.
Tekma Roma - Genoa je nekaj čisto posebnega. V rumeno-rdečem dresu bo za ljudi, ki jim «srce bije rumeno-rdeče«, zadnjič brcal žogo »zadnji rimski cesar«. Dogodek za v spominske knjige, če bi še obstajale.
Od svojega ljudstva se poslavlja Francesco Totti, mestni simbol. Med Rimljani je bil zadnja leta vsekakor bolj znan in tudi veliko bolj priljubljen od predsednikov, premierov in tudi od papežev. Lani je dočakal štirideseti rojstni dan, takrat se tudi veterani ponavadi poslovijo, letos četrt stoletnico igranja za Romo. Nikoli v dolgi in izjemno uspešni karieri ni zamenjal klubske barve, pa naj so mu doma in po svetu ponujali še toliko denarja. Bil je kapitan kluba, ki je večkrat zamenjal lastnika in nič kolikokrat trenerje, samo Totti je bil zmeraj na zelenici. Če le ni bil polomljen, pa še takrat so ga nekateri trenerji postavili v enajsterico, češ da dobre dene vsem, kadar je zraven.
Zadnje dni, ko se je razvedelo, da bo nehal igrati, so navijači njegovo podobo postavili v zlat okvir, hote so pozabili, če mu kdaj kaj ni uspelo, postal je čisto pravi mit, začeli so ga častiti, kakor onkraj Tibere v sosednji vatikanski državi častijo svetnike in blažene.
Francesco Totti je pravi Rimljan, rastel je v četrti Porta Metronia, ki je turisti in romarji seveda ne poznajo. Eden tistih mlajših Rimljanov je, ki zna povedati tudi kaj v rimskem narečju, tistem nenavadnem dialektu, ki ga večina Rimljanov, ki v resnici niso čisto pravi Rimljani, komaj kaj razume. Precej drugače govorijo pravi Rimljani od večine drugih Italijanov, vendar je takih, ki še znajo domači jezik, zmeraj manj. Er Pupone pravijo svojemu idolu. Nekateri trdijo, da zato, ker kot dudko vtakne prst v usta vsakokrat, ko zadene gol. To je prvič storil, ko se je rodil prvi otrok. Pravi Rimljani, ki kot Totti razumejo rimsko govorico, pa pravijo, da ta razlaga nima prav nobene zveze z resničnostjo. Er Pupone so ga krstili precej pred rojstvom prvega otroka, , ko je prišel v prvo ekipo Rome, še ves mlad in golobrad, pa hkrati velik in močan, precej obilen. Kot nekakšen velik, obilen otrok, er pupone. Ker govori rimsko, Tottiju vzdevek Er Pupone ni prav nič po volji, znebil pa se ga tudi ne bo, saj ga navijači izrekajo s spoštovanjem in naklonjenostjo, celo nežno.
Njegova žena je Ilary Blasi, znan, priljubljen televizijski obraz, tri otroke imata, eden redkih nogometnih zvezdnikov je, ki tudi žene ni menjal, ni bil torej zvest samo svojemu nogometnemu klubu. Če komu ni bil všeč ali pa ga ni posebej zanimal nogomet, se mu je Totti priljubil, ko sta njegova psa, zlata prinašalca, skrbno šolana za reševalca iz vode, iz morja pri Ostiji rešila dečka, ki se je utapljal. Kmalu po tistem je Francesco Totti s kužkoma začel nastopati tudi po rimskih osnovnih in srednjih šolah, otroke je učil, da je veliko bolj zdrava igra s psom kot potepanje po cestah in igranje z računalnikom. Posvojil je, na daljavo, enajst otrok in spodbujal nogometne kolege, naj ga posnemajo.
Že zdavnaj so ga naredili za ikono. Knjige šal so objavljali, ki jih je podpisal, ne pa tudi napisal. Pravi avtor je bil znani pisatelj in televizijski mojster pogovorov. Nekaj let je Totti veljal za rimskega »Cimeta«, na stotine šal je krožilo, ki so ga predstavljale kot besednega nerodneža, potem pa so le odkrili, da ni prav nič neroden, nasprotno, prav dobro se je znašel tudi v druščini svoje žene, za razliko od nogometnih kolegov pa ga menda nikoli niso videvali ponočevati po lokalih. Tako vsaj trdijo njegovi verniki.
Toliko let je igral za svojo Romo, da je samo en žogobrc v zgodovini italijanskega nogometa pred davnimi leti zabil več golov od njega, med zdaj aktivnimi nogometaši pa nihče. Do zadnje tekme, tiste proti Genoi, je bil kapitan moštva, ki je z njim doseglo tudi državno prvenstvo.
Tudi za Francesca Tottija seveda velja, kar je znano o vseh mitih, ki krožijo po tem svetu. Od Che Guevare in Fidela Castra pa do junakov pri drugih narodih, ideologijah in religijah, tudi pri nas najbrž, velja, da se mit oblikuje dolgo, kdor ga poskuša rušiti, pa mu samo pomaga, da postaja še večji. Francesco Totti je že veliko let idol Rimljanov, celo tistih, ki jim nogomet ni mar, krvavi pot pa so včasih potili njegovi trenerji, ki jim navijači niso dovolili, da bi se do Tottija obnašali kot do drugih igralcev.
Najhuje je bilo do današnjega dne sedanjemu trenerju Rome Lucianu Spalettiju. Če je štiridesetletnemu kapitanu dovolil vstopiti na igrišče samo nekaj zadnjih minut, so ga navijači zmerjali in mu žvižgali, nihče med zvestimi ni hotel slišati, da zgodovinsko najboljši in najuspešnejši igralec kluba ne zmore več teči kot nekoč. Spaletti, ki ga navijači prav zaradi ljubezni do Tottija ne marajo kljub uspehom, je tik pred zadnjo tekmo mestnega idola in cesarje proti njemu sprožil zadnje puščice, vendar je že znano, da se tudi poslavlja od Rome, odhaja menda k Milanu, ki je zdaj kitajski, nič več Berlusconijev.
Francesco Totti se ni sam odločil, da bo nehal igrati za klub, katerega simbol je.
Prav gotovo bi še poskušal doseči kakšen gol, potem pa se je zgodilo, da mu sedanji lastniki kluba, Američani italijanskega rodu, za prihodnjo sezono niso več hoteli podaljšati pogodbe. Sklenil se je posloviti od navijačev, odigrati zadnjo tekmo. Klubsko vodstvo mu je ponudilo novo službo v klubski upravi, kaj se bo jutri zares zgodilo, pa ne ve nihče.
Totti je objavil, da se danes poslavlja od rumeno-rdečega dresa, da pa se jutri zanj začenja nova avantura. Razburil je vse po vrsti, navijače Rome in firbce kar tako.
Sprašujejo se, ali bo Er Pupone vendarle nadaljeval kariero v kakšnem drugem klubu, morda na tujem, kakor je storil njegov prijatelj Alessandro Del Piero, ko se ga precej grdo znebili pri Juventusu. Kapitanski trak pri Romi bo poslej nosil Daniele De Rossi, Tottijev prijatelj, tudi on že skoraj simbol kluba.
