Tiskane izdaje
Kubanci so na trnih. Skoraj vsi po vrsti. Tisti v partijskih in vladnih palačah, ki se bojijo, da bo Donald Trump preklical ali vsaj bistveno spremenil, kar so ljudje iz družine Castro dosegli z njegovim predhodnikom Obamo, ki je po pol stoletja leta 2014 s papeškim blagoslovom in vatikansko pomočjo skoraj ustavil sovražnosti in odprl pota v nove čase. In seveda tudi tisti, ki komaj čakajo, da bo nova ameriška metla vendarle pometla tudi po dvorišču pred hišo in se lotila novih časov na stari način.
Spet malo bolj na trdo, manj prijazno do Castrovih in njihovih prisklednikov, predvsem pa do vojske, ki ima v rokah skoraj vse kubansko gospodarstvo. V obdobju po vzpostavitvi diplomatskih stikov z Washingtonom se je življenje za Kubance, ki ne sodijo k partijski eliti, še malo poslabšalo. »Revolucionarna« oblast, ki je bila že v škripcih, se je z Obamovo pomočjo še malo bolj utrdila.
Ameriški predsednik Donald Trump, ki je zadnje čase že večkrat hudo razburil domačo in tudi tujo javnost, slednjo še posebej potem, ko je zavrnil pariške okolijske dogovore, je Kubo in njene travme pustil bolj za na koncu. V petek ga pričakujejo v Miamiju na Floridi, kjer Kubance štejejo v sto tisočih, kar v milijonih pravzaprav. Komaj kdo med prebežniki, ki so začeli prihajati na sever takoj po vstopu Castrovih bradačev v Havano za novo leto 1959, pa se je pred dobrima dvema letoma strinjal z Obamovo politiko in s koncem hladne vojne v Karibih.
Tistih prvih beguncev, ki jim je Fidel Castro vzel vse, tudi hiše, v katerih zdaj živi večina Kubancev na otoku, in jih pognal čez morje, je prav malo. Povečini so že pomrli. Gospodarsko aktivni in tudi politično dejavni so njihovi otroci in vnuki, ki vse glasneje terjajo, naj jim kubanske oblasti vrnejo, kar so izgubili njihovi dedi. Največ pa je tistih Kubancev, ki so pribežali na čolnih in na zračnicah starih traktorjev. Ničesar niso imeli doma in skoraj ničesar nimajo na Floridi.
Miami je prestolnica nasprotnikov »revolucije«, ki jo v Havani pišejo z veliko začetnico. Tam so pred več kot pol stoletja z washingtonskim denarjem sprožili napad na Prašičji zaliv, jo dobili po grbi in končali v kubanskih zaporih, kdor je preživel. Med miamijskimi Kubanci so močni politiki republikanske stranke. Med njimi sta tudi senator Marco Rubio, ki je bil Trumpov tekmec na lanskih predsedniških volitvah, in kongresnik Mario Díaz-Balart, oba sta vplivna v kubanski skupnosti na Floridi, vsaj toliko pa tudi v republikanski stranki in s tem v Washingtonu.
Poznavalci ugibajo, da si Trump v petek ne bo hotel privoščiti spopada s somišljeniki in strankarskimi tovariši, še posebej, ker njegovi analitiki spremljajo dogajanje na Kubi in ugotavljajo, da je Obama okrepil režim v Havani, prav malo pa naredil za ameriške interese na otoku. Lekcija mora biti vzgojna, je slišati iz miamijskih virov. Govor, ki ga bo imel predsednik Trump v petek v Miamiju, je menda že napisan, ljudje iz nacionalne varnosti so ga tudi že pregledali in odobrili, pravijo.
Kaj bo drugače kot v Obamovih dogovorih?
Če bo hotel biti deležen aplavza na koncu govora na Floridi, bo moral Trump pritisniti na tipko »človekove pravice«, ki je Obama po mnenju kubanske skupnosti izgnancev, beguncev in »ljudi s čolnov« ni dovolj upošteval, ko se je pogajal s Castrovimi. Da so človekove pravice ostale, kjer so bile, preden se je na sceni pojavil Obama in s pomočjo Vatikana sklenil sporazume s Havano, se strinja večina Kubancev tudi doma.
Obamovi sporazumi so marsikaj obetali, vendar jih v Washingtonu niso požegnali kongresniki in senatorji z republikansko večino. Predvideli so močno gospodarsko menjavo, tudi konec ameriškega embarga, ki traja, odkar je propadel napad na Prašičji zaliv pred 55 leti in se je svet v obdobju Kennedyja in Hruščova skoraj zapletel v jedrsko vojno. Embarga sicer niso odpravili, na konkretni ravni pa so se začele gospodarske dejavnosti, koristne tudi za Američane, ne samo za Kubance.
Ker Kuba živi od turizma, je bila najbolj bistvena otoplitev na tem področju, dovoljenje, da na otok letijo ameriška letala in pristajajo turistične križarke, je spremenilo marsikaj, tudi podobo turizmu namenjenega dela Havane. Čeprav Američanom turistična potovanja še vedno niso uradno dovoljena, potovanja prikrijejo pod plaščem kulturne menjave ali česa podobnega. Potovanja so se lani vsekakor podvojila. Prišlo je celo do krize preskrbe na Kubi, saj niso dovolj pridelali in uvozili, da bi poleg turistov nahranili tudi domače prebivalstvo. Cene so za domače potrošnike poskočile, plače pa ostale, kjer so bile, na tleh.
Pričakujejo, da bo Trump v petek oznanil, da embarga, ki je Castrove ohranil na oblasti ves čas po udaru, ki so ga krstili za revolucijo, vsekakor še ne bo konec. Tudi turizem bo moral počakati, dokler ne bo človekovih pravic, ameriškim poslovnežem pa ne bo dovoljeno poslovati s kubanskim državnim sektorjem, ki je v resnici kubanska vojska. Raúl Castro, ki je ves čas po prevzemu oblasti svojega brata vodil oborožene sile, je v zadnjem desetletju pod okrilje svoje vojske postavil vse, kar na otoku kolikor toliko deluje. Predvsem turizem.
V državnem sektorju, ki se mu zadnja leta vendarle pridružuje tudi zasebni, je v vojaško suknjo spravil vse. Tudi natakarji in sobarice so formalno pripadniki vojske, tudi plačani so tako, da dobijo plačo, izraženo v navadnih kubanskih pesih, se pravi kakšnih deset ali petnajst dolarjev na mesec. Če ne bi na dan zaslužili vsaj toliko z napitninami, tudi turizem ne bi deloval. Kako lahko delujejo drugi sektorji državne ekonomije in ob tem tudi zdravstvo in šolstvo, sploh ni več jasno. Specialist v kateri koli branži na mesec zasluži približno toliko, kot na dan dobijo natakarji. Če ne bi bilo korupcije, bi se – zlasti po otoplitvi z ZDA – verjetno že vse ustavilo in podrlo.
Koliko blagovne menjave bo dovolil Trump, ki tudi na drugih področjih izničuje, kar je postavljal predhodnik Obama, ni jasno, pa čeprav se ameriški kapital trudi, da bi prodrl na Kubo in si že kako povrnil, kar je izgubil, ko so v Havani prišle na vrsto nacionalizacije. Američanom tudi ni čisto vseeno, če bo Trump ustavil znanstveno in športno sodelovanje. Zlasti v medicini in farmaciji Kubanci premorejo nekaj patentov, ki bi na severu prišli prav, tudi tržili bi jih radi.
Nekateri nasprotniki Trumpovih pričakovanih sprememb opozarjajo, da se bo Kuba spet močno naslonila na Rusijo in Kitajsko, ki prav zadnji dve leti intenzivno vstopata na kubanski trg. Menijo tudi, da bo režim, ki ga imajo še vedno trdno v rokah Castrovi družinski člani in njihovi najbližji priskledniki, dobil krila, če bo embargo hujši kot doslej. Svarijo tudi s podatkom, da Kubanci kljub embargu že zdaj pojedo največ ameriških pridelkov.
Kuba ne sprejme 36 tisoč izgnanih Kubancev
Kaj se bo v petek v Miamiju zares zgodilo, ne ve nihče. Eni trdijo, da bodo spremembe samo lepotne, v besedah, ki bodo obrnjene nekoliko drugače od Obamovih, drugi pa, da samo z leporečjem predsednik ne bo prepričal kubanske skupnosti v Miamiju, predvsem pa ne republikanskih politikov kubanskega porekla.
V dneh, ko čakajo Trumpov govor, so Kubanci sredi Havane odprli prvi zares luksuzni hotel na otoku. Upravlja ga švicarska družba Kempinski, lastnica objekta, ki mu pravijo Grand hotel Manzana, pa je država, se pravi kubanska vojska. V hotelu, ki ga bodo uradno odprli v sredo, bodo tudi trgovine vrhunske visoke mode in najdražjih luksuznih predmetov z vsega sveta. Namenjen bo, so prepričani v Havani, bogatim gostom iz Združenih držav Amerike, ki bodo zmogli priti v Havano, tudi če tega Trump ne bo dovolil.
Kubanske oblasti so pred pričakovanim »zgodovinskim« govorom novega šefa bele hiše že prepovedale vsakršno sodelovanje svojega državnega sektorja z zasebnim sektorjem na Kubi. To je verjetno priprava na stanje, ko bodo smeli ameriški poslovneži sodelovati z zasebnim sektorjem, z državnim pa ne. Pomenljiva je tudi novica iz Moskve. Tam so opazili, da kubanski zasebniki množično prihajajo v Rusijo in kupujejo rezervne dele za stare lade in druge ruske avtomobile, ki so se vozili po kubanskih cestah v obdobju, ko je bila Havana pod sovjetskim vplivom, če ne kar škornjem. Ruski rezervni deli so menda velik posel v trenutku, ko se spet oddaljuje možnost, da bi se na Kubo vrnili ameriški avtomobili.
Obama in Castro sta se dogovorila, da bo Kuba sprejela vsakega Kubanca, ki ga bodo izgnali iz ZDA, pa tudi tiste, ki bodo tavali po Latinski Ameriki, ker jim Washington ne bo dovolil vstopa. Zdaj se zapleta. Na Floridi je že 36 tisoč ameriških Kubancev dobilo odločbo o izgonu, Havana pa jih ne sprejme. Gre predvsem za tiste rojake, ki so se na Floridi (ali kje drugod v ZDA) prekršili čez ameriški zakon, ali pa so v ameriških zaporih še iz časov, ko jih je tja poslal Fidel Castro. Največ kriminalcev je odšlo leta 1980, s floto, ki je odplula iz luke Mariel, arestante so dodali množici 120 tisoč nezadovoljnih Kubancev, ki so hoteli iz države.
