Tiskane izdaje
Ob vznemirjenju zaradi napada v Parizu in grožnji terorizma na celini se je vredno spomniti na terorizem v Evropi v 70. in 80. letih: na severnoirskega, baskovskega, nemškega, italijanskega. Ni bil tako uničujoč kakor pariški, pa vendar strašljiv in tako rekoč vsakodneven, manj drugačen od Al Kaide in Islamske države, kot se zdi. Saj se še spomnite Ire, Ete, Rafa, Rote Armee Fraktion, Rdečih brigad? Brigate Rosse so bile najmočnejša teroristična skupina v Evropi, podobno kot one današnji terorist bíje vojno v osrčju Zahoda, s tajnimi celicami v ozadju.
Sedmega maja 1978 je Aldo Moro – bivši italijanski krščansko-demokratski premier, ki je poskušal doseči compromesso storico s komunisti – v rimskem stanovanju Rdečih brigad napisal poslovilno pismo ženi: »... Zadnjič te poljubljam.« Dva dni kasneje so našli truplo v prtljažniku parkiranega avtomobila na ulici Caetani, ustreljeno z 11 kroglami. Ugrabitev in umor sta bila ključna dogodka v italijanski politični zgodovini, čas svinčenih let in družbeno-političnih pretresov od poznih šestdesetih do zgodnjih osemdesetih let je zaznamoval terorizem: večidel domači, a tudi bližnjevzhodni.
Pomnimo teroristične napade po 11. septembru, Madrid leta 2004 in 191 mrtvih, London leto zatem z 52 žrtvami. Pozabili smo že, koliko različnih skupin je pred četrt stoletja strahovalo na celini. V Italiji je bilo v 20 letih 1300 terorističnih napadov, v Bologni je 1980. umrlo 85 ljudi, v bombnem napadu letala Pan Am leta 1988 nad Lockerbiejem 270 ljudi. Irska republikanska armada, baskovska separatistična skupina Euskadi Ta Askatasuna v Španiji, Frakcija rdeče armade v Nemčiji, v zgodnji fazi znana kot skupina Baader-Meinhof, revolucionarna oborožena skupina Action Directe v Franciji, paravojaške teroristične Rdeče brigade in neofašistična organizacija Nuclei Armati Rivoluzionari v Italiji so bile stalnica. Nikoli nisi vedel, kje, kdaj bo počilo naslednjič.
Ob aktualnih grožnjah se je smiselno spomniti na pretekle, današnji teror v mnogočem uporablja včerajšnja pravila. Islamske skrajneže pogajanja drugačna ideologija kot skrajne levičarske teroristične skupine v sedemdesetih leitih, a eksperti opažajo podobne procese v skupinski dinamiki, socialni psihologiji, okolju, v katerem delujejo. Mogoče je potegniti vzporednice, mogoče se je česa naučiti. Tudi v preteklem terorizmu je bila razlika med mednarodnim in domačim terorizmom zabrisana. Terorizem Al Kaide in Isisa je globalen, megaterorizem, in vendar je bila visoka stopnja internacionalizacije tudi ena glavnih značilnosti terorizma koncem 20. stoletja.
Terorizem najmočneje učinkuje s percepcijo, z odzivom, ki ga povzroči, zato so bistvene reakcije prizadetih držav. Francoski predsednik Hollande je razglasil izredne razmere, izrekel vojno napoved. Ne samo norveški premier Jens Stoltenberg leta 2011 po poboju Breivika, tudi ministrski predsednik Blair je ob napadu pred desetimi leti pozval britansko javnost, naj živi naprej tako, kot dotlej. Terorizem hoče destabilizirati družbo, zelo pomenljivo je, kako nanj reagira politika. Če podleže logiki strahu, naredi tisto, česar se nadejajo teroristi. Dobro se je spomniti še, da preteklega terorizma Evropa ni porazila v »vojni«, zlagoma je zatonil.
