Talent za puberteto

Ko sem se končno navadila prve pubertetnice, je v ta zapletena leta − na povsem drugačen način − vstopila že druga.

Objavljeno
28. avgust 2014 16.43
Tanja Jaklič, kultura
Tanja Jaklič, kultura
V neki družbi z močnim materinskim pridihom smo ženske ugotavljale, v katerih otroških letih se bolje znajdemo. In smo se natančno porazporedile od novorojenčka do osemnajstletnika. Jaz obožujem najmlajše, je rekla prva. Ker so še tako nebogljeni in luštkani in potrebujejo ogromno nege in dišijo in kaj vem, kaj še vse je naštela. Druga je pripomnila, da ima rada otroke, ki že mislijo po svoje, se da z njimi pogovarjati, nekaj malega že znajo, so, skratka, štiri-, pet-, šestletniki, s katerimi se da tudi že kam iti in niso v popolni nevarnosti, ko pripelje avto, počakajo pri blagajni, če jim rečeš, in zmorejo desetminutno koncentracijo. Spet tretja je ugotavljala, da so ji v izziv najstniki, ta filozofska bitja, ki že vse vedo in so sama sebi popolnoma dovolj (s kakim kupom prijateljev zadaj). Obožuje njihovo energijo, saj je sama v srcu in duhu tudi še vedno pri tej starosti; življenje se ji zdi ena sama avantura, ljudje pa na splošno preveč resni. Da, je rekla, z njimi dobim svojo preteklo norost in se prepustim življenju, ki ga večina od nas jemlje preveč resno ...

Sama sem bila kar tiho. V mislih sem se poglobila v svet dud in prvih korakov pa triletnih zakajčkov in osemletnih radbivsepočel ... pa do let, ko starši že slišijo grožnje, »odselil se bom« in »vsi lahko, samo jaz ne« ... Ne, sem glasno ugotovila, jaz definitivno nisem nadarjena za najstnike. Niti grama talenta ne premorem. Kaj šele diplomatskih fines.

Toda problem ni v tem, sem potem razmišljala naprej, da bi ta težka leta prežala name z močjo kakega težkega kamna, ki te vleče navzdol, ti pa bi ga rad držal v roki, ta leta me spominjajo na neizpodbitno; da se staram in da počasi izgubljam svojo vlogo. Ko so otroci majhni, si kot oče, mama popoln gospodar njihovih življenj. Ko jim zjutraj pripraviš kupček pred omaro, se oblečejo, ko jih odložiš v popoldanski telovadnici, odtelovadijo svojo urico, ko jih pelješ v kino, se skupaj smejemo, ko mahaš pred avtobusom, ki pelje na letovanje, se zjokamo ... In je vse v redu.

Potem pa pride noč in pride dan, ko je vse drugače. In nič ni več v redu. Postaneš motnja. V lastnem domu. Bognedaj, da še kaj rečeš, predlagaš, svetuješ. Ali da si kaj drzneš vprašati!? V hiši imaš tujca in postaneš nemi opazovalec sistema, ki se mu reče odraščanje, družina, medgeneracijski odnosi. Tako rad bi kaj naredil, pa je vsak poskus na poti k večjemu prepadu. Pišeš, rišeš, organiziraš pogovor za mizo (nekakšen družinski posvet o ciljih, vrednotah), pogovor na štiri oči (si misliš, se bo otrok laže odprl), pripraviš družinsko potovanje (z upanjem, da se bo med starodavnimi eksponati in sodobno tehniko puberteta potuhnila), pripraviš presenečenje ... Pred teboj pa je še vedno otrok, ki misli, da je odrasel, torej odrasli otrok, ki gre svojo pot. Ne potrebuje te, odveč si mu, težiš, ne razumeš, jemlješ mu dragoceni čas.

Zato ne maram pubertete v naši hiši. Ker ni nič prav in je vse narobe in ker sem se končno navadila prve pubertetnice, pa je v ta zapletena leta – na povsem drugačen način – vstopila že druga. In morda tudi zato, ker si z njihovimi (nemimi) vprašanji, kdo sem, kam grem, zdaj ista vprašanja postavljam tudi sama. V otrokovi puberteti se namreč soočaš s tistim, kar si pustil za sabo, in onim, kar šele prihaja. Težka leta, torej. Za vse. •