Tiskane izdaje
Sama sem bila kar tiho. V mislih sem se poglobila v svet dud in prvih korakov pa triletnih zakajčkov in osemletnih radbivsepočel ... pa do let, ko starši že slišijo grožnje, »odselil se bom« in »vsi lahko, samo jaz ne« ... Ne, sem glasno ugotovila, jaz definitivno nisem nadarjena za najstnike. Niti grama talenta ne premorem. Kaj šele diplomatskih fines.
Toda problem ni v tem, sem potem razmišljala naprej, da bi ta težka leta prežala name z močjo kakega težkega kamna, ki te vleče navzdol, ti pa bi ga rad držal v roki, ta leta me spominjajo na neizpodbitno; da se staram in da počasi izgubljam svojo vlogo. Ko so otroci majhni, si kot oče, mama popoln gospodar njihovih življenj. Ko jim zjutraj pripraviš kupček pred omaro, se oblečejo, ko jih odložiš v popoldanski telovadnici, odtelovadijo svojo urico, ko jih pelješ v kino, se skupaj smejemo, ko mahaš pred avtobusom, ki pelje na letovanje, se zjokamo ... In je vse v redu.
Potem pa pride noč in pride dan, ko je vse drugače. In nič ni več v redu. Postaneš motnja. V lastnem domu. Bognedaj, da še kaj rečeš, predlagaš, svetuješ. Ali da si kaj drzneš vprašati!? V hiši imaš tujca in postaneš nemi opazovalec sistema, ki se mu reče odraščanje, družina, medgeneracijski odnosi. Tako rad bi kaj naredil, pa je vsak poskus na poti k večjemu prepadu. Pišeš, rišeš, organiziraš pogovor za mizo (nekakšen družinski posvet o ciljih, vrednotah), pogovor na štiri oči (si misliš, se bo otrok laže odprl), pripraviš družinsko potovanje (z upanjem, da se bo med starodavnimi eksponati in sodobno tehniko puberteta potuhnila), pripraviš presenečenje ... Pred teboj pa je še vedno otrok, ki misli, da je odrasel, torej odrasli otrok, ki gre svojo pot. Ne potrebuje te, odveč si mu, težiš, ne razumeš, jemlješ mu dragoceni čas.
Zato ne maram pubertete v naši hiši. Ker ni nič prav in je vse narobe in ker sem se končno navadila prve pubertetnice, pa je v ta zapletena leta – na povsem drugačen način – vstopila že druga. In morda tudi zato, ker si z njihovimi (nemimi) vprašanji, kdo sem, kam grem, zdaj ista vprašanja postavljam tudi sama. V otrokovi puberteti se namreč soočaš s tistim, kar si pustil za sabo, in onim, kar šele prihaja. Težka leta, torej. Za vse. •
