Tarokiranje na puf

Prvaku SD Igorju Lukšiču improvizacija in besedno motoviljenje že tako ali tako nista tuja, še posebno rad pa se ju oprime, kadar govori o davkih in financah. A ko je v tednu, katerega konec držite v rokah, dogodke v Pozitivni Sloveniji označil kot »improvizacijo na improvizacijo«, je imel kar se da prav.

Dvodnevni tango med ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem in premierko Alenko Bratušek je škodoval tako obema protagonistoma zgodbe kot stranki, za vodstvo katere sta se skoraj spopadla. Bodimo odkriti: prestavitev kongresa ni najbolj demokratična poteza vseh časov. Toliko manj, ker vodstvo PS ni določilo novega datuma, ampak je kongres prestavilo nekam v nedoločno bližino volitev.

A do te resnično improvizatorske poteze je – tako se zdi – vodila serija slabih odločitev in napačnih izračunov, ki je skorajda povzročila padec vlade in zakuhala najmanj še ene volitve, če že ne kar prihoda trojke iz Bruslja (se pravi, Berlina).

Janković je morda še nekako upravičeno računal, da bi se ob njegovi izvolitvi na čelo stranke Gregor Virant, svojim herojskim izjavam o odhodu navkljub, v zadnjem trenutku premislil in ostal v koaliciji. Morda bi podobno ravnal celo Karl Erjavec. Če nič drugega, bi se izgovoril na »svoje upokojence«.

A računica, da bi v koaliciji ostali tudi Socialni demokrati, je bila očitno napačna. Ne le zato, ker je Lukšič kompliciral že pri sestavljanju aktualne koalicije in že takrat omenjal predčasne volitve, temveč predvsem zato, ker SD v anketah kaže bolje kot kadarkoli v zadnjih nekaj letih. Če je Janković ocenil, da SD ni pripravljena tvegati položajev v državnem gospodarstvu, je pozabil, da bi lahko po volitvah te položaje le še okrepila.

Kajti v galaksiji, v kateri so za vse krive Murgle in strici iz ozadja, bi Janković na čelu PS brez težav postal glavna politična tarča tako levice kot desnice (kolikor to že ni). Zato ni čudno, da so celo nekateri vidni člani SDS javno navijali za njegovo kandidaturo. In ko v eni stranki začnejo navijati za določen razvoj dogodkov v drugi, je to vedno znak za alarm.

Edina dobra stvar duela Janković – Bratušek je ta, da so odpadle vse teorije zarote o tem, kako njeno vlado dejansko upravlja ljubljanski župan. Ta bi na kongresu gladko zmagal, zato tudi njegova prestavitev. Če se ljubljanski župan zaradi tega čuti opetnajstenega, ima kar nekaj razlogov za to. Konec koncev je igral po pravilih, kot so jih določili spomladi s tisto nesrečno »zamrznitvijo«, ki – kot smo takrat zapisali – ni bila ne tič ne miš.

A ocene, da je s prestavljenim kongresom Alenka Bratušek izpustila priložnost, da postane politična voditeljica, so napačne. Jankovićeva zmaga bi po vsej verjetnosti sprožila verižno reakcijo, ki bi se končala z implozijo slovenskega političnega prostora, katerega nujna (vsaj kratkoročna) posledica je ta, da Slovenija tudi uradno postane protektorat Bruslja. In hočeš-nočeš med to nesrečno perspektivo in vsaj napol samostojnim reševanjem položaja stoji Alenka Bratušek.

S tem ko je v javnem pismu obračunala z ljubljanskim županom in ko je vodstvo stranke s prestavitvijo kongresa do konca nategnilo principe demokratičnosti, je Bratuškova šele dobila prostor, da pokaže, iz kakšnega testa je. Hic Rhodos, hic salta.

Bolj ali manj jasno je, da vsi glavni igralci v slovenskem političnem taroku že dolgo igrajo »na puf«, vsote v igri pa so vedno višje. Alenka Bratušek in Pozitivna Slovenija sta ravnokar odigrali škisa. Če izplen stranke in koalicije v naslednjih potezah ne bo vsaj za silo, hm, pozitiven, potem je bila epizoda, ki smo jo gledali zadnje dni, vsej dramatičnosti navkljub zgolj nepomemben utrinek vedno bolj obrobnih likov, ki kmalu ne bodo odločali več o ničemer.