Tek milijard na mestu

Ko se je 11. maja 2000 v Indiji uradno rodil njen milijardti prebivalec, mi je neki kitajski znanec prepričano zatrjeval, da se bo Kitajska odpovedala nadzoru nad rojstvi, kajti – tako mi je povedal – »nikoli ne bo dopustila, da bi jo sosednja sila prehitela po številu ljudi«.

Od takrat do prejšnjega četrtka, ko je Peking zares sporočil, da imajo v državi z največjim številom prebivalstva vsi lahko po dva otroka, sta se Indija in Kitajska zapletli v konstruktivno tekmovanje. Velesili v razvoju tekmujeta med seboj predvsem na gospodarskem področju, in vedno ko se nam zazdi, da so kitajska futuristična mesta v tej državi poskrbela za nekaj korakov prednosti, nam pozornost pritegnejo indijski laboratoriji, v katerih ustvarjajo tehnologije in znanje, zato kljub vsemu pomislimo, da bo največja demokracija na svetu nazadnje vendarle zmagala v tej zgodovinski tekmi.

Avtokracija proti demokraciji, strogi centralizem proti kaotičnemu regionalizmu, državni kapitalizem proti gospodarski pisanosti, na kratko: kitajski model proti indijskemu. Oziroma prevedeno v jezik demografov: milijarda in štiristo tisoč proti 1,2 milijarde.

Zaradi istega razloga, zaradi katerega se je Kitajska leta 1979 odločila omejiti število potomcev na samo enega otroka na družino (izjeme so bile narodne manjšine in podeželske družine, v katerih je bil prvorojeni otrok deklica), se je partijsko vodstvo zdaj odločilo spodbuditi pare, naj imajo po dva otroka. Vse zaradi gospodarskega razvoja.

Prav ti uradniki, ki so do zdaj grozili ženskam po vaseh, da jih bodo prisilno sterilizirali, če bodo presegle omejitev, morajo zdaj hčerke teh žensk prepričevati, naj rodijo še enega otroka. Vse samo zato, da gospodarstvo ne bi zašlo v slepo ulico.

Začetek kitajskega obdobja dveh otrok je po vsem svetu postal novica dneva. Toda prava novica je skrita globlje v tej odločitvi kitajske partije. Konec nadzorovanja rojstev pravzaprav pomeni, da azijski sili ni uspelo spremeniti svojega načina delovanja, ki je zagotavljal njeno rast, in je še vedno odvisna od poceni rok, namesto da bi se posvetila ekonomiji znanja. V treh desetletjih in pol, kolikor je trajalo strogo »načrtovanje družin«, je Kitajska povečala svoje prebivalstvo za skoraj pol milijarde, vendar njen lastni trg še vedno ni dovolj velik, da bi rast spremenila v razvoj. In spet se obrača k množičnosti kot načelu in k velikim številkam kot viru moči.

Odprava nadzora nad rojstvi je seveda dobra novica za Kitajce, saj je grozno živeti v državi, v kateri se ne smeš odločiti za nekaj tako naravnega, kakor je imeti več kot enega otroka. Šestintrideset let, polnih strašnih zgodb o prisilnih splavih ali celo umorih otrok, je spremenilo miselnost Kitajcev. Tako staršev, ki so usmerili vsa svoja čustva in ambicije v svoje edince, kot mladih generacij, ki so rasle same, obremenjene s prevelikimi pričakovanji in deformirane zaradi nenormalne skrbi staršev, babic in dedov. Kitajska bo od zdaj nekoliko normalnejša družba.

Toda če zgodbo vrnemo nazaj k razlogu za uvedbo in nato za odpravo omejevanja rojstev, ugotovimo nekaj, kar je pomembno za vse nas. Resnični gospodarski uspeh je odvisen samo od znanja. In to je cilj, proti kateremu tečeta tako avtokratska Kitajska kot demokratična Indija. Milijarde stopicajo na mestu.