Tiskane izdaje
Strah je temnica, kjer nastajajo negativi. Po tragediji v Parizu je strah, ki je vselej toliko globok, kot mu to dovoli razum, malodane preplavil zahodno Evropo. Življenje v Bruslju je zamrlo. V pariških kavarnah se gostje panično odzovejo na vsak najmanjši hrup. Na letališčih dodatni pregledi. Ralph Waldo Emerson se zato ni zmotil, ko je zapisal, da strah premaga več ljudi, kakor katerakoli druga stvar na svetu. Zdi se, da strah, kot bi dejal Franz Kafka, po Parizu znova postaja najboljši del nas ...
Toda zdajšnje (tudi medijsko) sejanje strahu po Evropi ni racionalno početje. Ni se mogoče izogniti občutku, da doživljamo nekakšno reprizo množične psihoze in vladavine strahu, ki se je razlezel po drami na Manhattnu. Tudi z oživljanjem tako imenovane vojne proti terorju, ki je imela zelo jasen cilj, kot je pozneje brez dlake na jeziku priznal Zbigniew Brzezinski. Dejal je, da je bil glavni cilj tega (tudi retoričnega) nesmisla, vojna je namreč stokrat hujša od vsakega terorističnega napada, predvsem spodbujanje kulture strahu. Strah namreč zamegli razum, zaneti čustva, demagoškim politikom pa omogoči lažjo mobilizacijo ljudi za svoje politične cilje. In kajpak za nadzor nad njimi. Kakor da bi bral Hermana Göringa, ki je že veliko pred njim ugotovil, da si je ljudi pravzaprav lahko podrediti. Oznaniti jim moraš, da so napadeni, pacifiste pa ožigosati, da niso domoljubi in da državo namenoma izpostavljajo nevarnosti. To deluje v vsaki državi ...
Gallupova raziskava javnega mnenja iz leta 2005 je pokazala, da se ljudje najbolj bojijo terorističnih napadov. Strah pred terorjem je bil daleč na prvem mestu. Vojna, najhujši vir zla, je bila, denimo, šele na petem. Celo strah pred osebnim polomom je bil pred njo. Kar je, milo rečeno, zelo nenavadno. Prav strah, ki ga je politika (načrtno) širila po 11. septembru, je bil namreč glavni boter krutosti, ki so jih ZDA in skoraj vsa EU – ob veliki podpori javnosti – počele v nezakonitih vojnah na Bližnjem vzhodu. Tam že malodane poldrugo desetletje v strahu živi na milijone ljudi. Nikoli ne bom pozabil zgodbe iz Bagdada, ki mi jo je povedoval argentinski nobelovec za mir Adolfo Pérez Esquivel. Že takoj po prihodu v iraško prestolnico je obiskal žensko, zavito v črnino, ki je živela v baraki nedaleč od javnega zaklonišča. Američani so trdili, da gre za vojaški bunker, zato so vanj odvrgli nekaj »pametnih« bomb. Toda to je bilo v resnici pravo zaklonišče, kamor se je pred ameriškimi napadi zateklo 600 otrok in njihovih mater. Bombe so pobile vse. Ženska je preživela, ker je ravno tedaj zunaj prala oblačila svojih otrok ...
Tem žrtvam v Evropi nihče ne prižiga sveč. Nihče se jim ne pokloni z minuto molka. Kakor da si je Zahod s svojimi krvavimi vojnami zakupil tudi ekskluzivno pravico do žalovanja. In monopol nad strahom. Toda napadi v Madridu, Londonu, Parizu so po svoje prav posledica vojn, ki jih Zahod že poldrugo desetletje bije proti islamu in (načrtno) seje strah pred njim. Zato sta strah in gnev nad muslimani povsem odveč. Na prste je treba stopiti predvsem politikom in jih brutalno razkriti, ko z neznosno lahkoto začenjajo vojne, trosijo laži in širijo strah med ljudmi.
Premagati strah je začetek modrosti, je nekoč zapisal Bertrand Russel. In ko ga ne bo več, bodo stvari v hipu jasnejše.
