The Daily za iPad ali kdo je stavil na napačnega konja

Ko sem to sredo prižgal televizor — khm, no, v bistvu iPad —, da bi si ogledal neposredni prenos tiskovne konference medijskega giganta News Corporation ob lansiranju Dailyja, prvega digitalnega časopisa izključno za iPad, sem pomislil, da je po svoje še sreča, da je Steve Jobs na bolniškem dopustu.

Objavljeno
04. februar 2011 21.59
Marko Crnkovič, Sobotna priloga
Marko Crnkovič, Sobotna priloga
Ne vem namreč, kako bi prenesel pogled na svojega najljubšega in pravzaprav edinega tehnološkega polboga, ki bi poslovno prijazno stal ob boku Ruperta Murdocha — najbolj osovraženega morskega psa svetovnih medijev, utelešenja dobičkarskega zla na področju informiranja, velikega maga najcenejše tabloidnosti, konservativnih televizij in tudi vrhunskega novinarstva (če se slučajno splača), brezobzirnega iztrebljevalca tiskarskih in drugih sindikatov, politikantskega manipulatorja, serijskega podpornika zdaj torijcev, zdaj laburistov in predvsem sovražnika brezplačnosti informacij na internetu.

Murdoch mi zadnje čase ni postajal prav nič bolj všeč kot prej. Z njegovimi popreproščenimi idejami o plačljivosti medijskih vsebin na internetu sem se načeloma strinjal — čeprav so zvenele kot dekreti diktatorja —, vendar sem obenem zgroženo in privoščljivo opazoval digitalni potop londonskega Timesa, ki ga je na internetu in iPadu obdal s plačilnim zidom. In kot še mnogi sem dvignil obrvi ob napovedi Dailyja, zasnovanega v partnerstvu z Applom.

Pri tem ne gre le za kreativno sodelovanje na nivoju tehnološke izpopolnjenosti, temveč tudi za vzajemno promocijo. Zato ni bistveno vprašanje, ali je Murdoch stavil na pravega konja. Tu se ni mogel zmotiti. Bistveno je, ali je na pravega konja stavil Jobs. iPad je samo eden, medijskih lastnikov pa je veliko. Medijev pa še več.

V desetih mesecih, odkar je iPad na tržišču, je fascinacija že malo popustila. V tem času smo na napravi videli že kar nekaj genialnega ali vsaj inovativnega — nekaj tudi v kategoriji medijskih aplikacij —, zato The Daily ne vzbuja pretirane evforije. Res je sicer, da strategije multimedialnosti še noben medij ni razvil tako dosledno. Res je tudi, da tehnični in uporabniški potenciali naprave še nikoli niso bili do te mere v funkciji podajanja vsebin, vsaj ne pri maistream medijih. In nenazadnje, nekaj poltabloidne, lahkotne, ne neokusne konservativnosti prav paše tako Dailyju kot tudi iPadu — na katerem smo kot višek inovativnosti najbolj cenili fancy, toda konfuzno navigacijo revije Wired, ki je bila do Dailyja pač najbolj razglašena špica.

The Daily sledi trendu, znanemu že iz tiska, da se edicije selijo za stopničko ali dve navzgor: dnevniki postajajo podobni tednikom, tedniki postajajo podobni mesečnikom. The Daily je nedvomno videti kot tednik, mestoma celo kot glossy — zlasti seveda grafično, nemalo pa tudi vsebinsko. Grafično oblikovanje sámo po sebi — profilu primerno — ni zelo neverjetno, je pa občudovanja vredno, da so skoraj vsako stran postavili v dveh layoutih: za pokončno in za ležečo stran, odvisno pač od orientacije naprave. Listanje je dosledno, čeprav glede na dosedanje medije na iPadu že spet izvirno. Absolutno preveč pa ima Daily navigacijskih gumbov in različnih kazal. Zatikajoči se vrtiljak s stranmi oziroma featuresi je faceliftan hommage Cover Flowu v iTunesih, verjetno največjemu kiču med vsemi Applovimi grafičnimi vmesniki.

Ali za časopis ali časnik, ki ni tiskan in torej ne obstaja na papirju, lahko rečemo, da gre za časopis ali časnik? Recimo, da ja: čeprav si v glavah ob omembi časopisa ali časnika še vedno predstavljamo papir — in v nosnicah, vsaj stari profiji, začutimo ta retro vonj tiskarske barve — slovenska beseda za to medijsko zadevo etimološko ne prejudicira papirja. Oziroma nobenega nosilca informacije. Časopis ali časnik izvorno suponirata zgolj zapomnljive točke v trajanju in ob tem kvečjemu pisavo oziroma pisanje, branje.

Tradicija tiska pa nas je v stoletjih navadila, da ta pojem poleg črk samoumevno vključuje tudi slike - gravure, ilustracije, fotografije -, in še kaj grafičnega, nečrkovnega. To že.

Toda odkar obstaja internet oziroma odkar so časopisi na internetu, so legitimen del časopisnih vsebin postale tudi gibljive slike, torej filmski in video posnetki. Internet je v bistvu omogočil poljubne kombinacije tekstov in statičnih slik ter videa in tonskih posnetkov in/ali celo prenosov v živo.

Vendar je tudi res, da se to ni kdo ve kako prijelo. Multimedialnost so znali zagrabiti le najboljši in najbogatejši mediji — česar pa občinstvo ni najbolj cenilo in je bilo vse skupaj torej slaba investicija —, medtem ko je pri večini to ostalo na nivoju razsvetljenega diletantizma. Čas ni bil zrel, da bi vzniknil nov tip crossover žurnalizma, ki bi zaobjel tako rekoč vse medije v enem, jih sintetiziral. Zgodovina tehnoloških inovacij ali nasploh sprememb, ki so spremljale in preusmerjale novinarstvo, je dolga, predolga. A še nikoli ni zahtevala — no, omogočala — totalne sinteze.

Vprašanje (znotraj enega in istega medija), ali je neko informacijo bolj učinkovito plasirati kot daljši ali krajši tekst, kot fotografijo, kot video, kot infografiko, kot tonski posnetek, kot kombinacijo dveh ali več elementov, še nikoli ni bilo tako zapleteno ali kaj šele aktualno. Te odločitve so bile doslej vezane na status in naravo medija: v časopisih in revijah so novinarji pisali in fotografirali; na televizijah so snemali in pisali govorjene tekste za pred kamero ali scenarije za daljše žanre; na radijskih postajah so snemali in prenašali ter oddajali zunanje ali studijske zvoke in jih kombinirali z glasbo.

Vsemu temu se je z diverzifikacijo žanrov in stilov prilagajalo novinarsko zbiranje, obdelovanje in podajanje informacij, seveda pa tudi distribucija le-teh. Internet pa je vse te meje in razlike zabrisal. Časopis, revija, radio, televizija dandanes nimajo nobenega pravega razloga, da ne bi bili časopis, revija, radio, televizija obenem — razen seveda finančnih, saj je vprašanje znanja in kadrov še tem bolj pereče. Tiskarne in papir, RTV frekvence, kabelske linije in satelitski signali niso postali ravno irelevantni — ker še vedno lahko dosežejo veliko, celo več ljudi kot internet —, niso pa več nujni. Če ima dovolj denarja in usposobljenih kadrov, lahko ena in ista novinarska organizacija plasira vsebine kot napisane tekste, kot televizijske ali radijske vsebine, zraven pa še vrti glasbo in pogovore in prikazuje statične likovne elemente.

Da ne omenjam oglaševanja: po novem bo lahko en in isti medij tržil oglasni prostor za vse oblike oglasnega medijskega spleta od radijskih in televizijskih pa do časopisnih in revialnih plus seveda internetnih oglasov. To bo prineslo drugačne načine zakupovanja medijskega prostora, drugačno obračunavanje popustov, drugačno produkcijo — tudi v kreativnem smislu —, nenazadnje pa predvsem znižanje stroškov.

Tega ne razlagam zato, ker bi verjel, da so te revolucionarne spremembe pred vrati tudi slovenskega medijskega prostora. Svet gre naprej s svetlobno hitrostjo — in kdo ve, morda se bo pri tem kdo kam zaletel. Slovenski mediji seveda ne. Razlike se bodo povečevale, capljali bomo še bolj zadaj kot že zdaj. Murdoch je pač izkoristil ves potencial, ki ga ima in ki ga mi nimamo: kapital in ekonomijo obsega. The Daily bo stal 99 centov (USD) tedensko, letna naročnina pa bo 40 dolarjev. Murdoch računa na 15-milijonski trg uporabnikov iPada — čeprav je Daily zaenkrat le za v ameriškem App Storu prijavljene uporabnike —, naslednje leto pa bo izhajal tudi na drugih tablicah.

V projekt so doslej vložili 30 milijonov dolarjev, tekoči stroški pa bodo znašali pol milijona tedensko — kar nanese več kot 50 milijonov v prvem letu. Da bi News Corp. pokril samo tekoče stroške, mora po outsiderskih — ne nenatančnih, a najbrž ne čisto realističnih izračunih — pridobiti okrog 750.000 naročnikov (če jim Apple izjemoma pobere le 20 odstotkov in brez upoštevanja oglasnih prihodkov). Te številke ni nemogoče doseči. Še posebej, če računamo na rast števila uporabnikov iPadov in tablic nasploh.

Dailyja sam ne bi bral, če ne bi bil ravno firbčen, kako izgleda prvi ekskluzivni časopis za iPad.

Murdocha pa morebitni neuspeh ne bo zelo užalostil. Dovolj mu bo že to, da je bil prvi, ki se je na iPad vrgel resno ali vsaj megalomansko. Ker če slučajno Dailyju ne bo uspelo — kar je možno —, bo v naslednjih letih na podlagi teh izkušenj lansiral pet, deset, dvajset novih medijev na tablicah. Če ne bo uspel zdaj, bo pa uspel potem. V bistvu bi mu morali biti hvaležni, da se je v to podal.

Pripis:

Časopis samo za iPad, ki ga — razen s predstavitveno stranjo — sploh ni na internetu, se je znašel na internetu že manj kot 24 ur po launchu. Toda bodimo natančni: HTML verzije vsebin Dailyja so na internetu, vendar neindeksirane in jih zato seveda ni mogoče najti — ne najnovejših ali kaj šele arhivskih. Andy Baio (Waxy.org) jih je našel in se odločil, da bo z njimi počel točno to: jih indeksiral (in arhiviral). Tekočo številko in vse dosedanje si lahko preberete na Tumblrju The Daily: Indexed.

Prvih 14 dni je The Daily tako ali tako zastonj, zato je možno domnevati, da ne gre za nerodnost News Corporation, ki ne bi znala zaščititi svojih vsebin, temveč za namerno, kriptopromocijsko potezo — kar se čez dva tedna utegne spremeniti. Verjetno bo publisher takrat (ali pozneje) že poskrbel za dostop do arhiva in iskanje po njem.