Tiskane izdaje
Potem so pred četrt tisočletja drugod po Evropi mestni župani in odborniki, čeprav še niso mogli prebirati zbranih del Lenina in Kardelja, mestne gozdove razdelili meščanom. V Celju se to ni zgodilo. Nasprotno, kakor piše Dušan Košutnik v pred nekaj leti izdani knjigi o celjskem mestnem gozdu, so si celjski veljaki izmišljali vsemogoče ukane in finte, da jim nobena oblast gozda ni vzela, oni ga pa tudi niso dali meščanom. To je uspelo šele vladi Ljudske republike Slovenije Borisa Kidriča leta 1945. Takrat so meščani spet smeli v mestnem gozdu svobodno nabirati dračje in gozdne sadeže ...
A ne za prav dolgo. Iz imena države je izginilo vse ljudsko, malo kasneje je nastala Republika Slovenija. Nova knežja oblast je zahtevala mestni gozd zase in ga je leta 1993 tudi dobila. Ne za tlačane, da je gozd spet od Celja, niso javno oznanili in smo za to izvedeli dosti kasneje. Danes v gozd, ki ni ne od meščanov, še manj od tlačanov, ne smemo po drugih opravkih hoditi razen na sprehod. Da bi si kakšno klaftro drv domov znosili iz njega, ne smemo niti pomisliti, saj bi nas vseprisotni mestni redarji hitro oglobili.
Nimamo več srednjeveškega komunizma, iz meščanov pa so nas spet spremenili v tlačane. Prihodnje leto, kakor predvideva proračun Mestne občine Celje, torej knežjega mesta, bodo v mestnem gozdu, ki so ga medtem tudi razširili proti Anskemu vrhu in še kam, nasekali tisoč dvesto kubikov lesa. Občina ga bo prodala. Ne bo ga razdelila tlačanom za kurjavo.
Zdaj pa naj nam, prosim, kdo razloži, kako je s tem. Gozd je od knežjega mesta, ne od nas, ki moramo za ogrevanje kupovati bukova polena iz Romunije, knezi pa si z mestnim lesom polnijo proračun. V letu 2018, piše v knežjem proračunu, bodo z njim zaslužili kakšnih šestdeset tisoč evrov.
Knezi lahko seveda porečejo, da ves dobiček od lesa iz mestnega gozda vračajo v gozd, da ga skupaj z gozdarji varujejo in pogozdujejo z listavci. Menda tudi kakšno stezo za tlačane uredijo in celo gozdno hišo na drevesu naj bi iz mestnega lesa skupaj zbili.
Luleki bukovi! Tlačani razmišljamo takole. Zunaj je zima, mraz pritiska, plin je drag in olje še dražje, elektrika sploh. Kakšno drvo naj nam podarijo! V kamin jo bomo naložili, da si pogrejemo otrple možgane, ki se sprašujejo: je bil v Celju komunizem že v srednjem veku? Ne, no, komuna pa gotovo. Takšna, kakršni danes v Celju ni para.
