Tlačani in knezi: Preklicani odpoklic

Državni poslanci so zavrnili možnost, da bi volivci lahko odpoklicali župane. Tudi tlačani smo si oddahnili. Odpoklic bi bil premalo, z njim pa bi res samo norce iz nas brili.

Ne trdimo, da nesposobnih in lenih med župani ne bi bilo treba že zdavnaj nagnati. Nasprotno. Zavzemamo se, da bi takšne lahko do konca mandata vtaknili v hišni pripor. A da se vlada norčuje iz nas, nam je bilo jasno že, ko smo brali predlog sprememb tistega zakona, ki govori o postopku za odpoklic župana.

Župani so mu seveda nasprotovali in iskali izgovore. Razlagali so, da ne nasprotujejo tej možnosti, le pogoje za začetek postopka bi morali zaostriti. Prosim? Pa saj so bili takšni, da župana praktično ne bi bilo mogoče odpoklicati. Zakaj?

Postopek ne bi bil dovoljen prvo leto po volitvah in tudi ne dobro leto pred iztekom mandata. Vmes bi morali pobudniki odpoklica v 35 dneh zbrati od 10 do 30 odstotkov overjenih podpisov, da bi volitve o odpoklicu sploh lahko izvedli. Še bi se zapletalo. Udeležba bi morala biti vsaj 90 odstotkov tiste na zadnjih županskih volitvah. Zdaj pa računajmo.

V Celju in Velenju, na primer, bi pobudniki za odpoklic enega kneza morali zbrati 20 odstotkov podpisov odraslih tlačanov: v Celju kakšnih 8300, v Velenju malo več kot 5500. Na volišče bi morala priti le približno tretjina volilnih upravičencev, ker je bila nazadnje udeležba nizka. Za odpoklic prvega kneza Velenja bi moralo glasovati malo več kot 3300 ugrezninskih tlačanov, za odstavitev celjskega kneza malo več kot 4000 zastrupljenih podložnikov. To pa je že toliko glasov, kolikor so jih na volitvah leta 2014 skupaj dobili njuni protikandidati, in – tole povejmo v zagovor dobrim županom – v bistvu bi bilo to štetje v slogu »glasovi enega proti združenim glasovom vseh drugih«. Torej norčevanje iz nas. Lovopust na župane bi bil odprt.

Po vetu državnega sveta je na drugem glasovanju zakon zavrnil tudi državni zbor. Tlačani ne nasprotujemo odpoklicu nesposobnih med župani. Zavzemamo se za še ostrejše ukrepanje proti njim! Toda ne z zbiranjem podpisov in glasovanji o odpoklicu, torej z večnim ukvarjanjem s samimi sabo.

Z naše gore listom, poslancem SDS Vinko Gorenakom, se pa strinjamo. Bil je proti odpoklicu, ker bi morali poslanci prej odpoklic uzakoniti zase. Dokler ga ne bodo, skromno predlagamo, lahko Gorenak poskrbi za dober zgled in odstopi.

Skrbi pa nas bipolarna motnja, s katero se je soočil predsednik SLS in naš celjski rojak Marko Zidanšek. Ko je pozdravil odločitev državnih poslancev, da odpoklica ne bo, ni imel v mislih svojega celjskega župana in bivšega strankarskega vrstnika Bojana Šrota. Svoje lokalno prepričanje je moral podrediti v korist preostalih 50 slovenskih županov, ki jih stranka podpira in z njimi vlada v četrtini slovenskih občin.

To, vidite, je partijska, pardon, strankarska disciplina!