Tiskane izdaje
Od samega začetka je bilo jasno, da za Grčijo ni lepih scenarijev. Kljub vsemu je obstajalo upanje. Absurdnost reševanja Grčije je, da zanjo nihče nikoli ni bil pripravljen narediti »vse, kar je potrebno« (whatever it takes), kar je za evroobmočje leta 2012 izustil Mario Draghi. Ker pač ne gre za finance, temveč za ideologijo neoliberalizma: za bitko o tem, ali lahko majhna, utrujena država, ki nima zaveznikov, odloča o svoji ekonomski usodi. V tej Evropi ni prostora za Grčijo, ki hoče nazaj nekaj svoje suverenosti in demokratičnega nadzora nad makroekonomsko politiko.
Pomembno je vprašanje, kdo koga bolj potrebuje. Ali evrsko območje bolj potrebuje Grčijo? Ali Grčija bolj potrebuje Evropo? Številni evropski uradniki, najbolj od vseh nemški, zadnje čase ponavljajo, da nadzorovani izhod iz evroobmočja ne bi povzročil velikih ekonomskih pretresov. Z ekonomskega stališča odhod Grčije ne bi bil dramatičen. Toda čeprav je Unija bolje pripravljena na ekonomske posledice Grexita kot je bila pred tremi leti, bi bile politične posledice za evropski projekt pogubne.
Si predstavljate: mala, šibka, zadolžena članica, ki se je kot lev borila do konca, raje zapusti evrsko območje evra, kot se ukloni kreditodajalcem. Bruselj, Berlin, Frankfurt pa so se voljni sprijazniti z grškim odhodom, samo da ne bi popustili. V primeru Grexita bi bilo sporočilo evropskih voditeljev uničujoče. Evropa, in Angela Merkel v prvi vrsti, stoji pred ruševinami lastne politike. In vendar raje sprejme razpadanje evrskega območja kot bi se odrekla varčevalni politiki. To pomeni izrecno demonstracijo strogosti in rigidnosti nemške politike, ki pred celim svetom ne prizna poloma.
V zadnjem hipu pozivajo k razumu in človečnosti na straneh Financial Timesa Stiglitz, Piketty in še dvajseterica eminentnih ekonomistov. Pogajanja, češ da so dosegla klimaks, gre za prihodnost Evropske unije, kreditodajalci vendar morajo dojeti razliko med reformami in varčevanjem. Toda Evropa ne zna presekati grškega vozla, ne zmore niti trohe razuma. Ne glede na količino predlogov, ki jih sproducirajo upniki, je ves čas jasno, da grška država ne more nikoli vrniti dolga.
Bilo je preveč napak. Grčija se je leta 1981 pridružila Evropski uniji prezgodaj, kot relativno zaostala država. Ko je leta 2001 prevzela evro, ni bila dovolj konkurenčno gospodarstvo. Neodgovorno je najemala posojila, pa čeprav za vsako neodgovorno posojilojemalko stoji tudi neodgovorni posojilodajalec; in grške podatke so prirejale največje svetovne revizorske hiše. Sirizina vlada ni naredila, kar bi morala: država z največjo trgovinsko floto na svetu ima v ustavi zapisano omejitev, da ladjarji ne plačajo davkov na dohodke, ustvarjene v tujini; v to se ne upa drezniti nobena vlada. Morda je še največja diplomatska, taktična napaka ta, da je umanjkala verodostojna grška grožnja z Grexitom že na samem začetku. Namesto tega je vlada nenehno govorila, da izhod iz evra ne pride v poštev.
Eksperiment z Grčijo je globalnih razsežnosti. Lomljenje njene hrbtenice je vzgojno, bankrotirana država brez zaveznikov je idealna za to, da jo pobiješ na tla. Nima možnosti, da se dolgo upira. Ne more se izmotati iz pasti.
