Trendi: Antiklimaks

Od sredine septembra skoraj ni bilo konca tedna brez srečanja, namenjenega reševanju evra. Na jesenskem koledarju je bilo na samem vrhu zasedanje G20 v Cannesu. Potem ko je dolžniška kriza v območju evra začela ogrožati globalni ekonomski red, se je srečanje zdelo klimaks evropskih kriznih dogovarjanj. A vrh se je pokazal za nerelevantnega, primanjkljaj rezultata je grobo razgaljen.

Srečanje G20 na francoski rivieri je bilo mišljeno kot velika predstava, ki naj pokaže evropsko zmogljivost. To je bil eden največjih vrhunskih sestankov, kar jih je Francija kdaj gostila, francoski predsednik se je nadejal, da bo nastopal tako rekoč kot rešitelj evra. Nicolasu Sarkozyju je parado pokvaril grški premier Jorgos Papandreu in sestanek je postal še eno krizno menedžeriranje, ki je v preteklih dveh letih posrkalo vso energijo stare celine, nezmožne ukvarjati se s čimer koli drugim kot s preživetjem. Nekdanji grški premier je z napovedjo referenduma povzročil obupno zmedo, a kot je zapisal eden od referenčnih časnikov, on je v tej zgodbi znanilec slabih novic, ne največje zlo. Če članice območja evra ne morejo rešiti problema Grčije, je vprašanje, kako bodo rešile še večje probleme. Ekonomske težave so se še lani zdele relativno omejene in v mejah obvladljivega, političnega prostora je bilo videti dovolj. Zdaj so ekonomske težave vse večje, političnega prostora skorajda ni več.Najpogostejše so kritike, da Evropo hromi šibko politično vodenje. Medtem ko je Velika Britanija na obrobju, je problematičen francosko-nemški motor: gre za močno Nemčijo in šibko Francijo, ki je postala finančno tako zelo krhka, da trepeta za kreditne ocene in se je zato pripravljena podrejati Berlinu. Še večkrat je slišati, da je kriva Angela Merkel brez vizije. Sedanja garnitura evropskih voditeljev se nikakor ne more primerjati s tistimi, ki so evropski projekt potiskali naprej v preteklosti, vsekakor pa ne gre samo za to. Vprašanje je, ali bi se recimo kaj bolje znašla nekdanji nemški kancler Schröder in francoski predsedniški kandidat Hollande. Zagate evropskih voditeljev med drugim kažejo, da je problem sam institucionalen način sprejemanja odločitev v EU.

Evropska integracija se je vedno razvijala s pomikanjem od ene do druge krize in odločala se je na podlagi najmanjšega skupnega imenovalca. In vendar izvedenci za EU zadnje čase poudarjajo, da so bile institucije Evropske unije oblikovane za obdobje miru in ne za krizni menedžment. Gre za vprašanje, ali ni EU »institucionalno nesposobna« odpravljati krizo v območju evra. Za Unijo fragmentirane moči, počasnega odločanja in nacionalnih pristojnosti, ko se z vsemi ključnimi vprašanji monetarne unije ukvarjajo parlamenti držav članic, je kriza enormna. EU je napol dokončana integracija in sedanje stanje je povezano tudi s tem. Ni videti, kako bi Evropa zmogla reformirati politične in ekonomske mehanizme, in kako bi njeni politiki lahko naredili tisto, kar je treba, in ostali na oblasti. Naš evropocentričen pogled pretekli teden malone ni opazil novih zvezd. Čeprav razviti zahod še vedno prispeva polovico svetovnega bruto domačega proizvoda, sta bili med velikimi v Cannesu Argentina in Turčija. Prva ima dvakrat višjo rast od superuspešne Brazilije, ki bo kmalu prehitela Britanijo in postala šesto največje gospodarstvo na svetu. Turčija je svoje gospodarstvo v minulem desetletju povečala za trikrat; pravzaprav je paradoks, da še hoče v EU.