Tiskane izdaje
Bo Britanija ostala v Evropski uniji? Odkar je premier David Cameron konec junija omenil možnost referenduma o EU, se zastavlja vprašanje, ali bo članica, ki je z integracijo venomer gojila dvoumen odnos, v Uniji sploh ostala. Zdaj, ko Evropa razpravlja o tesnejši povezavi kot edini možnosti za izhod iz evrske krize, je dilema precej aktualna. Otok nasprotuje zavzemanju za »več Evrope«, to je zanj môra, ki sili v razmislek, kaj pravzaprav še počne v Uniji. Z britanskim vprašanjem se ukvarjajo politiki in mediji, v zadnjem času je iz povprečja zaštrlela nenavadna intervencija poljskega zunanjega ministra Radosława Sikorskega.
Diplomatski protokol narekuje, da mora biti njihova govorica brez barve, vonja in okusa, toda vodja poljske diplomacije ni tipični evropski zunanji minister. Rad odstopa. Prejšnjo jesen je porušil ustaljene predstave in Nemčijo pozval, naj vodi Evropo, njegova izjava, da se »manj boji nemške moči kot njene nedejavnosti«, je bila nepredstavljiva za Poljake. Pred dnevi je na konferenci v palači Blenheim v Churchillovem rojstnem kraju izrekel nove drzne besede.
Izzval je britanske evroskeptike in njihova stališča o lagodju prostotrgovinskega območja in svobodi mednarodnega položaja brez EU. Britanija, češ da ne sme tvegati, da bi ogrozila svoj prostor in vlogo v Uniji, zunaj integracije bo njen glas manj slišen v Washingtonu, pa tudi povsod drugod po svetu. Njegova intervencija je sledila poročilu zunanjih ministrov Avstrije, Belgije, Danske, Francije, Italije, Luksemburga, Nemčije, Nizozemske, Portugalske in Španije, ki zahtevajo tesnejšo povezavo EU, samo nekaj dni pred govorom v Oxfordu je Sikorski z vodjo nemške diplomacije Guidom Westerwellejem v IHT objavil vizijo prihodnje EU. Zbrano britansko občinstvo je spomnil: »Evropa je angleško govoreča, enotni trg je britanska ideja, diplomatsko službo vodi britanska predstavnica.« Britanija je v preteklih desetletjih postala veliko bolj evropska, njena javnost in politika pa veliko bolj evroskeptični; živi v zgrešenih predstavah, je pripomnil govorec. »Vaši interesi so v Evropi.«
Podobno prijateljsko poanto, sicer bolj diplomatsko, je dal italijanski predsednik Giorgio Napolitano na konferenci v Pontignanu. Opozoril je na zgodovinsko kompleksnost odnosa Britanije z EU: prenos suverenosti je bil od začetnih Monnetovih idej in Schumanove deklaracije »povsem tuj njeni filozofiji«, in vendar so Churchillove besede že leta 1946 in 1948 pozivale k evropski družini, morda Združenim državam Evrope. Napolitano je govoril o odnosu kontinentalnih Evropejcev do Britanije in vzajemnih mešanih občutkih v zvezi s tem ter izpostavil današnjo dilemo - ali je britanski ambivalentni odnos združljiv z nadaljnjim razvojem integracije.
V času, ko je Velika Britanija videti dlje od EU kot kdaj prej, so mnenja o njenem odhodu različna. Eni pravijo, da mora ostati, drugi, da je njen odhod neizbežen. Ob tem se je vredno spomniti na dediščino njene politične modrosti in tradicijo njenega parlamentarizma, če omenimo samo nekaj od tistega, kar Britanija vnaša v EU. Z njenim morebitnim odhodom bi izgubili oboji.
