Tiskane izdaje
Pred kratkim je po nemarnem prišla v javnost raziskava o finančnih posledicah morebitnega brexita. Suho pojasnilo Bank of England, da je v kontekstu ponovnih pogajanj med Veliko Britanijo in Evropsko unijo treba proučiti ekonomske in druge implikacije, je zadevo naglo pomirilo. Drugače je z Grčijo. Vzemirjenje EU je popolno. Če pade Grčija, noče nihče pustiti svojih prstnih odtisov na morilskem orožju, je stanje duha povzel Reuters. Medtem ko se nadaljujejo nikoli končana grška kriza in namišljena pogajanja, se rahlo distancira celo Nemčija. Nikoli ni skrivala, da hoče absolutno pokoritev. Gospodarji evroobmočja, Nemčija in trojka, ne trpijo popuščanja: Grčija mora ali kapitulirati ali bankrotirati. In niti ni mogoč častni umik, potreben je Sirizin poln poraz. Pa vendar možnost grexita obupno vznemirja evropski establišment.
Ko se je zadnje dni zdel bankot Grčije neizbežen, ni bilo težko razbrati, kdo se najbolj boji grexita. Ta bi bil najtežji trenutek v zgodovini Evropske unije. O tem razpravljajo finančni ministri evrskega območja, a drugače kot v britanskem primeru o tem nihče ne govori. Oba scenarija, grexit in brexit, sta poudarjeno nezaželena, eden in drugi bi imel nepredstavljive posledice za evropsko ravnotežje, v obeh gre za tajne debate. Toda če Bank of England gladko prizna, kaj je na mizi, med drugim tudi, ker je britanski referendum še daleč, je grški primer neprimerno težji.
Čeprav se rezervni načrti nenehno pojavljajo, tudi vseskozi izginjajo, pravzaprav jih ni. Od začetka grške krize pred petimi leti obstajajo izračuni posledic, z njimi se ubadajo centralni bančniki, evropski komisarji, ministri. In čeprav se o alternativah praviloma ne govori, in to za finančne špekulacije velja toliko bolj, ker omemba sama po sebi zmanjšuje možnost rešitve, je več kot očitno, da evropskih predalih ni kakega načrta B.
Če bi Grčija dejansko bankrotirala, kar je bilo še pred dnevi videti vse bolj verjetno, potem nikakor nihče ne bi hotel biti med tistimi, ki bi ga obtožili, da je državo potisnil čez rob oziroma ni naredil nič, da bi jo rešil. Obtožujoča govorica je zgovorna. Grčija nenehno krivi Nemčijo in njen varčevalni diktat: minister Janis Varufakis vztrajno ponavlja, da je predvsem ona kriva za humanitarno krizo v državi, za trpljenje, neprimerljivo s čimer koli v EU.
Evropska elita, nasprotno, uperja prst v vlado Aleksisa Ciprasa, ki se noče podrediti zahtevam kreditodajalcev, se upira, obstuira; stalno ponavlja, da počne čisto vse, samo da Grčijo reši. Kanclerka težko prikrije animoziteto, pa vendar je od začetka zelo pozorna na fasado odnosov. Umazano delo je prepustila finančnemu ministru Wolfgangu Schäubleju, ki rad pokaže, da je pripravljen prerezati vrv. Celo konservativni Economist ga je razglasil za »ajatolo varčevanja«, roga se iz krutosti ministra, ki ne skriva ugodja ob mukah Grčije.
Angela Merkel, ona, ki je vseskozi ponavljala, »če pade evro, pade EU«, pa se je odmaknila. Ve, da po grškem bankrotu monetarna unija ne bi nikoli več bila tisto, kar je. Ne bi rada šla v zgodovino kot tista, ki je dala prednost nacionalnemu interesu pred temeljnimi načeli EU. Čedalje bolj je očitno, da predvsem nihče noče biti nič kriv.
