Trendi: Kdo je pravi junak časa

Bralci Guardiana so v spletnem glasovanju Nobelovo nagrado za mir namenili Edwardu Snowdnu. Dobil je več glasov kot Malala Jusafzaj, ljudje so argumentirali, da je edini, ki si zasluži nobela: njegova razkritja o vladnem nadzoru nad digitalnimi komunikacijami imajo globalen vpliv, so ključna za svobodo izražanja in pravico do zasebnosti. Toda vemo, Snowden ni mogel zares dobiti Nobelove nagrade. ZDA ga zmerjajo z izdajalcem, bilo bi v nasprotju z vsem političnim instinktom, če bi norveški odbor izbral njega. In vendar smo državljani povsod po svetu doumeli, da je junak našega časa. Oziroma kako pomembno delo v postdemokratičnem svetu opravljajo za nas žvižgači.

Nobelove nagrade so politične nagrade, velikokrat so kontroverzne, z odborom v Oslu so povezani dvomi. Vrstijo se pomisleki o njegovi politični avtonomiji, kritiki problematizirajo neodvisnost peterice upokojenih norveških politikov, med katerimi je nekdanji laburistični premier Thorbjørn Jagland. To naj bi preprečevalo drzne izbire: recimo podelitev nagrade ruskemu opozicijskemu časopisu Nova Gazeta ali ameriškemu žvižgaču Edwardu Snowdnu. Norveška pomni težave, ki so škodovale zunanjepolitičnim interesom, denimo podelitev mirovne nagrade kitajskemu disidentu Liu Xiaoboju leta 2010. Lavreat je vznejevoljil uradni Peking, Kitajska je zamrznila diplomatske odnose in dvostranska trgovinska pogajanja, nekatere gospodarske posledice še trajajo. Podobno kot Kitajska tudi številni drugi problematizirajo dvojno Jaglandovo funkcijo, je hkrati generalni sekretar Sveta Evrope. Negotovo je, kako bo z odborom vnaprej. Omenja se razširitev s tujimi člani, na primer z imeni, kot sta generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki Mun in bivša ameriška zunanja ministrica Hillary Clinton. To se zdi tvegana ideja, med drugim razpira nove debate, katere države in katere celine naj bi bile vključene.

Seznam letošnjih nominirancev za Nobelovo nagrado za mir je bil rekordno dolg, med 278 imeni so bili med drugim papež Frančišek, ginekolog iz Konga Denis Mukwege, poleg lani nominirane pakistanske bojevnice za izobraževanje žensk tudi neodvisni ruski medij in japonsko pacifistično gibanje. Paštunska aktivistka Malala Jusafzaj in indijski borec za pravice otrok Kailash Satyarthi sta varna poteza. Eden in drugi sta spoštovanja vredna: prva se je uprla talibom, slednji že desetletja vodi kampanjo proti suženjskemu izkoriščanju otrok.

V primerjavi s številnimi kontroverzami v preteklosti, vključno z nagrado Evropski uniji in Baracku Obami, sta žlahtna izbira. Pa vendar se je treba spomniti na tisto, kar o Af-Paku pripoveduje filozof in novinar Vasja Badalič, eden tukajšnjih najboljših poznavalcev razmer v Afganistanu. Medtem ko zahodni mediji veliko pišejo o spremenjeni vlogi žensk v državi, se tam ni veliko spremenilo. In »žalostno je opazovati, kako Malalo zahodna medijska mašinerija izkorišča za to, da širi svojo propagando. Zanje je zgodba zelo prikladna za utrjevanje propagande o barbarstvu nasprotne strani.«