Trendi: Koalicija

Sedemdeseto zasedanje generalne skupščine Združenih narodov sovpada s kočljivimi razmerami sveta. Evropske krize se mučno pretakajo druga v drugo, v Ukrajini je vojna, begunci, ki prihajajo, nam kažejo, kako blizu je Bližnji vzhod, svet tu in onstran Mediterana povezan. V Južnokitajskem morju velika sila gradi peščeni zid, največjemu mednarodnemu sporu ni konca; negotovo je, ali je dragoceni kos morja mogoče razdeliti brez oboroženega konflikta, vojne. Vse največje probleme sveta lahko Svetovna organizacija samo opazuje.

Ob častitljivi obletnici ZN, in njene članice so skoraj vse države sveta, se je vredno spomniti začetkov po koncu prve svetovne vojne: izvirne ideje ameriškega predsednika Franklina D. Roosevelta o edinstveni organizaciji, v kateri bodo članice s kolektivnimi napori preprečevale agresije in vojne. Organizacija Združenih narodov se ni odrekla svoji ideologiji, toda realni vzvodi moči so drugje.

In vendar se je ruski predsednik Vladimir Putin vrnil prav v Svetovno organizacijo. Enodnevni postanek v New Yorku – kjer ni niti prenočil, kot je bil izrecen njegov tiskovni predstavnik – in govor v okviru splošne razprave v Palači narodov je izbral za podij, da nagovori domačo javnost in zahodni svet. Ko je govoril zadnjič, so ga preslišali. Leta 2001, po terorističnem napadu na Združene države, je v Združenih narodih pozval h globalnemu boju proti džihadizmu. Zahod se zanj namerno ni zmenil.

Tokrat se diskretnemu šarmu Putina, ki daje svoje pogoje za končanje sirske vojne, stežka upira; pa čeprav je v podtekstu nenehno Ukrajina in čeprav je Asad njegov zgodovinski zaveznik. Begunska kriza je še bolj od prejšnjih razklala celino, države članice so se obrnile druga proti drugi: evropski vzhod proti zahodu, balkanske države so se zapletle v male medsebojne vojne. Evropa je šibka in razdeljena, na vsak način hoče zaustaviti begunce z Bližnjega vzhoda, zanjo je ruski predlog široke koalicije zoper Islamsko državo ena tistih ponudb, ki se ji ni mogoče upreti. Medtem ko padajo prve francoske bombe na Sirijo, četudi je operacija vojaško nepomembna in predvsem simbolična, se vojni v Iraku in Siriji stopnjujeta. Ta zadnja vstopa v peto leto, ljudje, ki bežijo, so samo avantgarda še večjega vala pred vrati Evrope. V takšnih razmerah, tako nemški zunanji minister Frank-Walter Steinmeier, »močno pozdravljamo« »večji vojaški angažma Rusije v regiji«.

V ponedeljek je bil Putinov dan v ZN, njegova predstava je bila veličastna. Povečuje specifično težo Rusije kot nespornega globalnega akterja, hoče spodkopati ameriško prevlado, dokazuje, da je glavni tekmec ameriški moči. Ostajajo štirje milijoni sirskih beguncev in osem milijonov razseljenih oseb. In dilema, jih več beži pred Asadom ali pred Islamsko državo. Humanitarne organizacije nizajo številke, da civilisti bolj množično umirajo zaradi režima v Damasku kot zaradi kalifata Abu Bakra al Bagdadija. Zahod dojema Rusijo kot integralni del rešitve sirske vojne. Vprašanje ostaja, ali ni to spet ena od zahodnih strategij in intervencij, prav tistih, ki so v preteklosti popolnoma spodletele.