Trendi: Kriza demokracije

Nezaupanje v demokracijo je bilo včasih značilnost postkomunističnih in nerazvitih držav. Pomnimo bivši Vzhod in njegov razvpiti dvom o politikih, vladi, institucijah, celo o sami državi. V starih, uveljavljenih demokracijah, ki imajo za seboj desetletja ali stoletja, so bile institucije bolj utrjene. Toda s krizo se je skrhalo zaupanje v demokracijo malone povsod na celini.

Potem ko so nekdanje komunistične države postale članice Evropske unije, so kazale izrazite simptome nezaupanja. V času dvojice Kaczyński Poljska ni verjela niti državnim ustanovam, v Romuniji in Bolgariji so dvomili o sodstvu, trdili so, da je skorumpirano. To je nevaren trend. Če ne gre samo za nezaupanje v elito, ki izvaja politiko, temveč za nezaupanje v strukturo demokratičnih institucij, je demokracija krhka, mi je v intervjuju na teh straneh razlagal Jacques Rupnik, eden najboljših poznavalcev evropskega vzhoda. In zato je bila za novonastale in novodemokratizirane države tako pomembna Evropska unija, zato je bilo pomembno biti v EU.

Zdaj, ko Evropska unija ni več unija blagostanja in je omejevanje demokratičnega odločanja navzoče povsod, je demokracija krhka tako v mladih državah, ki so tik pred pridružitvijo integraciji imele avtoritarne režime, kot v najstarejših demokracijah sveta. Poročilo o stanju evropske demokracije, ki ga je objavil britanski think tank Demos, navaja, da je ekonomska in družbena kriza zamajala zibel demokracije, položaj EU kot avantgarde demokratičnega razvoja ni več samoumeven.

V času, ko velike odločitve sprejema zloglasna trojka, Evropska unija pač ni več zaščitnica demokracije. Vzpon ksenofobnih in populističnih strank, visoka volilna abstinenca, povečevanje korupcije in nazaupanje v politične elite odražajo demokratično šibkost Evrope, ugotavlja Demos. Zdrs pri spoštovanju vladavine prava in temeljnih pravic je največji na Madžarskem, v Grčiji in Italiji, netoleranco do manjšin je opaziti tudi na Nizozemskem in v Avstriji, participacija državljanov se zmanjšuje celo na Švedskem. Poleg tega je korupcija, recimo italijanski primer Silvia Berlusconija in afera Mariana Rajoya v Španiji, zastrupila politično ozračje in uničuje tkivo demokracije.

Javnomnenjska raziskava, ki je vključila prek 6000 Evropejcev, kaže, da v Franciji, Španiji in Italiji komaj kakih 20 odstotkov ljudi verjame, da lahko vlada poišče izhod iz krize. Padec zaupanja v demokracijo v primerjavi s časom pred krizo je alarmanten.

Hitrih rešitev ni in težko si je predstavljati, da bi državljani lahko spet cenili in spoštovali EU. Institucije so odmaknjene, samozadostne, pogreznjene v sebi umljive tehnikalije, celo za evropski parlament, edino voljeno institucijo, ki hoče vedno večji proračun in vedno večjo vlogo, ne vemo, ali njen interes sovpada z interesom javnosti. Stanje pred evropskimi volitvami prihodnjega maja skoraj ne bi moglo biti slabše. Vse več Evropejcev vse bolj dvomi, da EU oziroma evro zanje pomenita kako korist.